Naši televizijski kolegi so za konec današnjih informativnih oddaj pripravili nekoliko drugačne, bolj osebne zapise o življenju v času epidemije na različnih koncih Slovenije.

Za Dnevnik je sprehod snemalca Stojana Femca po spokojni večerni Ljubljani ubesedila Miša Molk:

Hiše strahov in ulice duhov. Tako se je zdelo. Tako je bilo videti. Ljudje smo zaprli vrata in se vrnili domov. Tokrat zares, vsaj s telesi. Življenje pa ni umolknilo. Še vedno je tam, kjer je bilo že poprej. Le naš pogled nanj je zamenjal perspektivo. Zdaj iščemo življenje s pogledom navzgor v drevesne krošnje, ki se zibajo v vetru, v let ptic in še višje, v nebo. Tam smo si, ko smo zagledali letalo, omislili svoje počitnice. Tudi navzdol zdaj pogledamo, ampak ne s prezirom – z občudovanjem. Le pogled naravnost v tisto, kar imamo pred nosom, se nam je izmaknil. Postal je manj viden, nedostopen, celo zaklenjen. Ker smo bili vajeni imeti vse na dosegu koraka, smo začutili krizo. Beseda meseca bi lahko bila ključavnica ali zaprto. Vrata so zaklenjena. Tudi ljubezen je na preizkušnji. Prej so številni razmerja zaklepali, kot da gre za vekov veke, amen. Verjetno pa se je v tem času negibanja, nedruženja, kakšna ljubezen tudi odklenila. Strah, da ne bi zboleli, strah, da ne bi zboleli naši bližnji. Strah pred biti sam s seboj, ena na ena. Strah pred novo svobodo. Vse to nas je izpraševal virus. Več in več informacij smo želeli. Jih komaj predihali, ko smo že čakali na nove. Stenčas, izveski v vitrini še vedno delujejo, niso vsi digitalni. Prav ta slučajnik, ki je zavzeto iskal in prebiral članke, nam je dal vedeti, da čas lahko teče počasi, z zamikom. Ali pa se povsem ustavi. Res se zdi, kot da si je tudi čas vzel čas za počitek. In stroji in mašine. Ki pa se bodo takoj po krizi zagnali. Bodo še zaznali lastno dihanje? Če bi kam šli, če bi res bili primorani kam oditi, bi nas ta pot zagotovo spremenila. Ostali smo doma. Zato nam ostaja vprašanje: Kam gremo in kako bomo – predvsem pa kakšni bomo – izšli iz krize.

Razglednico iz severovzhodnega kotička Slovenije so pripravili Boštjan Rous, Jože Grgorič in Boris Omahen:

Mura. Za domačine sinonim za življenje. Morda bolj kot kadar koli prej je zadnje dni in tedne slišati njeno žuborenje. Valovi se igrivo premetavajo prek kamnov, mogočna drevesa se priklanjajo reki, ki je doživela … vse. Zdaj se je tudi ob njeni strugi čas ustavil. Nedaleč stran se v iskanju hrane za nov zarod kar sredi dvorišča sprehaja štrk. Pod budnim očesom ženice – štorklje, kakopak. Proti večeru je povsod mirno, skoraj spokojno. Drevesa se bohotijo s svojimi belimi cvetovi in pisane rože ob vrtovih govorijo o prebujajoči se naravi. Nad ravnico se kot osamelci dvigajo cerkveni zvoniki, na hribih za njimi gorice. Prleške in prekmurske. Tu so zorana polja, sonce pa kot bi ugašalo ravno nad cvetočim ripsom, kot tam pravijo oljni ogrščici. Dan se počasi preveša v noč. Ceste po vaseh so bolj kot ne prazne. Le tu in tam se kdo želi nadihati svežega zraka. Zunaj vasi, ob poljski cesti pa že 300 let stoji božje znamenje. Razmišljajoče in še kako primerno za današnji čas – kdaj bo vsega tega konec.

O razpoloženju, ki sta ga v objektiv ujela Marin Marinovič in Jaka Kodarin, Eugenija Carl:

Komu naj maestro sonato igra? Komu naj val stisne moker poljub? Burja mrši lase. Kje je tisti, ki kažem mu smer? Za koga naj se luči prižgejo? Koga naj vodim skozi preteklost? Komu naj kažem, kar je od tukaj? Kdo bo odnesel moj sveži ulov? Komu namignem, kam sonce gre spat? Od zgoraj opazim; tam doli zmagujeta odsotnost in tišina. Sonce in morje, sol in zrak, nebo in barve, zima in poletje, sopara in hlad, meglica jasnina – binomi v zadržanem trenutku. Osiromašene, neme podobe krajev. Kot skupinski pobeg, vse pljuska v prazno. Tu in tam osameli jezdeci, ne pogledamo se od blizu. Nerealne podobe vsakdana. Parki brez zvoka glasov. Samo zamolkel zvon, zbudi se, danes je normalen dan. Lep brez kaosa, a tako žalosten brez življenja. Gola so mesta, zdaj in nekoč. Tudi takrat pogreznjena v tišino, tudi takrat izobčena v osamo. Čas enak času danes. Ko je neznano butnilo v njih. In v nas. Ustaviti se, naučiti se iz žalostnega obdobja. Mi, ubogi, majhni, nepomembni in vsiljivci. V tem čudovitem ravnotežju. Ravnotežju narave.

Vipavsko dolino in Goriška brda so s sliko in besedo pričarali Mojca Dumančič, Darko Humar in Mitja Maček:

... kot nikoli ne stopiš dvakrat v isto reko, tudi v isto pokrajino ne zakorakaš dvakrat. Vsakič znova odkrije nov obraz ... Le gledati moraš s srcem. In takrat zavibrira – z nežnim šumenjem čebeljih kril, s tihim drsenjem belih labodov in z nadnaravnim lebdenjem teh tisočerih vodnih bitjec. In če bi rad zaobjel vso to prebujeno dehtečo lepoto širše, višje, globlje – potem se tiho dvigneš. Postaneš ptica, ki ji je meja le nebo ... Pa tako radi se ali nas za- ali o-mejujejo. Ni potrebe. Kajti tudi svobodna ptica, ki visoko leta in dlje vidi, ima svoje gnezdece trdno vpeto. Smo prej, v mrzlični naglici pehanja za – saj pravzaprav ne vemo, za čim, kajne – znali videti to lepoto? Te bele neveste z nežnimi rožnatimi pajčolani? Te kamnite orlice vrh naših gričev? Smo se kdaj vprašali, o čem se pomenkujeta osamljeni drevesi? Kam vodi ta bela pot? K soncu, kamor hrepeni vse. Zdaj, ko nam je svobodno sonce umaknjeno, naj vam ponudimo tisočero sonc, ki bodo vedno znova – ne glede na oblake – zlato sijala ...