Od leta 2007 so po vsem mestu številna parkirišča za kolesa, najbolje pa je, da lahko kolo vzamete na eni postaji in ga potem pustite na drugi. Po mestu je tako na približno 1.450 postajah več kot 20.000 koles. Idealno za turiste, pa tudi zelo priročno za Parižane. Lahko si mislite, da je med stavkami skoraj nemogoče dobiti prosto kolo.

Poleti kolesa uporabljajo predvsem turisti, Parižani pa prestolnico množično zapustijo. Tako ni redek prizor, ko hodiš po ulici, pa te po levi in desni prehitevajo Velibova kolesa. Najlepše pri kolesarjenju v Parizu je, da čeprav se izgubiš, to gotovo ne traja dolgo, spotoma pa vidiš kaj zanimivega, kar bi ti sicer mogoče ušlo.

Kako uporabiti Velibovo kolo?
Brez denarja seveda ne gre. Plačati je treba depozit za primer, da bi se vašemu kolesu v času vašega nadzorstva kaj zgodilo (beri: bi ga ukradli), potem pa izbereš možnost, ali želiš kolo za ves dan ali nekaj ur, če zamenjaš kolo vsakih pol ure, pa je vožnja zastonj. Seveda velja dobro pogledati kolesa, ki jih imate na izbiro, čeprav je večinoma tako, da so vsa kolesa v spodobnem stanju.

Kar se tiče same vožnje s kolesom po mestu, je tako kot povsod treba upoštevati prometna pravila. V Maraisu, gejevsko-židovski četrti, ki je zmes lično prepletenih uličic, je vožnja zelo nenaporna, izogibati se je treba le množicam turistom (in domačinov), ki se ob pitju kave radi nastavljajo soncu. Če vas pot mimo mestne hiše in Louvra zanese v smer Elizejskih poljan, potem pozor na Place de la Concorde. Ne ustrašite se množice vozil in brezglavih voznikov, temveč mirno sledite cilju.

Lahko tudi prečkate Seno, se sprehodite na Ile de la Cité do Notre-Dame, nadaljujete do fontane na Place Saint-Michel, tam poiščete novo kolo in se zapeljete do Luksemburških vrtov na minipiknik, za konec dneva pa se popeljete ob Seni do Eifflovega stolpa in počakate, da se največja pariška znamenitost odene v tisoče lučk!

K. T.