Primorca Karmen in Gregor sta strastna popotnika. Pred dobrima dvema letoma sta se vrnila z neverjetne avanture. 561 dni sta bila na poti in v tem času obiskala Novo Zelandijo, Indonezijo, Avstralijo, Laos, Kambodžo, Kitajsko, Mongolijo, Filipine in Malezijo. Njuna želja po doživetjih ju je tokrat zapeljala na sever Kanade, kjer lahko skoraj vsak večer opazujeta severni sij, enega najbolj spektakularnih dogodkov, ki nam jih ponuja narava. Zaradi svetovne pandemije sta dopust morala krepko podaljšati, saj so bili vsi poleti odpovedani. Zdaj pa čakata na taljenje ledu, da bosta lahko zapustila območje in se začela vračati v Evropo.

Sta v severni Kanadi, ob jezeru Blachford. Kaj vaju je pripeljalo tja?
K: Pravzaprav že nekaj časa načrtujeva posebne dopuste in doživetja. Že dolgo sva si želela videti severni sij in tukaj, kjer sva, je eden najboljših krajev na svetu za opazovanje avrore.
G: Pa še divja in pristna narava, ki je še nisva doživela. Zima, sneg, nizke temperature. Idealna izbira za to, kar sva iskala.

Nam lahko opišeta severni sij?
G: Severni sij je oblak, ki se premika po nebu in je večinoma zelene barve, lahko je tudi rdeč, rožnat, vijoličast. Se pa vedno pojavi le ob jasni noči in nizkih temperaturah. To je pojav na nebu, ki zasije, ki ponuja "vau" učinek – kot doživetje.
K: Elektroni sonca v bistvu treščijo v zemeljsko orbito in nastane ta pojav. Načeloma ga je mogoče videti po vsem svetu, ampak verjetnost, da bi to videli v Sloveniji, je zelo majhna, morda vsakih 50 ali 100 let. Tukaj lahko to opazujemo skoraj vsak dan oziroma noč. Je pa vsakič malce drugače.
G: Včasih traja minuto, včasih več ur, včasih se pojavi ob desetih zvečer, včasih sredi noči. Tako da moraš biti vedno pripravljen iz toplega naslonjača stopiti v ledeno mrzlo noč.

Ta del sveta ponuja še druge neverjetne prizore narave. Kakšna je pokrajina, kaj posebnega sta videla in doživela?
G: Midva sva sem prišla sredi zime, ko so bile temperature minus 50 stopinj in vetrovno. Snega ni veliko, okrog nas je več kot 100 jezer, vsa so globoka zaledenela. Veliko je dejavnosti na prostem: vožnja z motornimi sanmi, pasje vprege, ribarjenje v meter globokem ledu, drsanje, tek na smučeh, krpljanje itd.
K: Smo res v divjini, prvo mesto je dobrih sto kilometrov stran. Veliko je divjih živali, videli smo volkove, medveda, rosomaha, ki ga prej nisva poznala, enkrat sva na hitro videla tudi losa.

Kakšen je zdaj vajin vsakdan, kaj počneta? So tam obstali tudi drugi turisti?
G: Nisva tukaj toliko časa, ker bi tako želela. Najin dopust se je podaljšal zaradi koronavirusa. Tu sva obstala, ker je Kanada popolnoma zaprla meje, ne samo državne, ampak tudi med provincami. Če potuješ, boš vedno nekje obstal v karanteni. Zato sva sprejela ponudbo lastnika, da ostaneva tukaj, v zameno za nastanitev in hrano pa pomagava pri obnovitvenih delih pred novo sezono. Tukaj sva še z dvema turistoma in štirimi delavci.

Kako je s hrano: konzerve ali še kaj drugega?
K: Glede hrane imamo srečo, ker sta v skupini dva kuharja, ki delata čudeže. Svežega sadja in zelenjave sicer že dolgo ni več, imamo pa velike skrinje in veliko domišljije.
G: Turistična sezona se je zaradi virusa predčasno končala, kar pomeni, da je veliko hrane ostalo, in to zdaj s pridom izkoriščamo. Dostave ni, edina pot do nas je z letalom, ki pa zdaj ne more pristati, ker se led tali in je nevarno.
K: Midva bi se morala že zdavnaj vrniti, ampak polet je bil odpovedan. Zdaj moramo počakati, da se led stali, da pride manjše letalo po nas. Nato bomo lahko leteli naprej. Morda na začetku junija.
G: V Kanadi je podoben položaj kot v Sloveniji. Obljubljajo, da bodo konec meseca dodatno rahljali ukrepe in da bova lahko prišla do kakega večjega mesta, od koder bova nato lahko letela v Evropo.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na posnetku.