Začetek je bil meden. Obiskala sem Čebelarski muzej Tigeli, ki stoji na posestvu na Krapju pri Veržeju. Na ogled je delček zgodovine, na vrtu namreč stoji čebelnjak iz 19. stoletja. Dragica Tigeli iz Čebelarstva Tigeli me ob prihodu takoj odpelje k mogočnemu čebelnjaku osmerokotne oblike, izdelanem po paviljonskem načrtu. Prepotoval je kar nekaj kilometrov, preden se je ustalil na trenutnem kraju, mi razloži sogovornica: "Ta osmerokotni čebelnjak je še edini ohranjen v naravi v Sloveniji, v tujini pa ga prav tako še nismo našli. Moj oče ga je našel na neki kmetiji in je bil zapuščen. Po štirih letih pregovarjanj, da bi nam prodali čebelnjak, ga je gospodar končno zamenjal, in sicer za les."

O starosti čebelnjaka se jim ni sanjalo, so pa z njimi prek spleta čez čas kontaktirali vnuki in pravnuki prvega lastnika. Tako so prišli do podatka, da je bil načrt za čebelnjak narejen v Nemčiji leta 1899, v Sloveniji pa je bil zgrajen leta 1923. Naredil ga je veleposestnik Evgen Antauer.

Omenjeni čebelnjak je bil zgrajen za 84 čebeljih družin, dandanes pa seveda ne deluje: "Moj oče se ni odločil, da bi ga naselili, ker gre za drugačen sistem čebelarjenja kot slovenski. Slovenci pač uporabljamo sistem 'AŽ panji' (po našem čebelarju Antonu Žnidaršiču), to je bil pa nemški sistem. In takšno delo je bilo težko." V slovenskem sistemu so namreč okvirji v panju narejeni kot listovni panj, jih lahko torej listaš kot knjigo. V nemškem sistemu pa gredo okvirčki drug za drugim, je pa na toplo gradnjo. Ko je čebelar delal s čebelami, je moral vse okvirje do zadnjega pobrati ven, da je sploh lahko videl celotno družino in lahko naredil pregled. Pri delu so uporabljali tudi posebne klešče za prijemanje. Pri slovenskem pa vzamemo iz panja samo tisto, kar potrebujemo.

Ko metulja smrtoglavca zamenjajo za čebeljo matico

Velikost čebelnjaka je veličastna, saj sprejme kar nekaj ljudi. Ponaša se tudi s starimi predmeti oz. pripomočki: točili za med – eno je staro celo več kot 200 let –, ročnimi kadilniki, stiskalnicami za vosek, panji iz različnih obdobij, koši … Ko sem se odpravila ven, sta bila ob potki na ogled še dva manjša čebelnjaka. Ogled končava v učnem čebelnjaku, ki je namenjen temu, da se različne skupine ljudi poučijo o čebelah in delu čebelarjev, o tem, kaj so matica, čebelja zalega, trotovska zalega, kakšni so matičnjaki … Gostom pokažejo čebele v notranjosti panja, vendar za mrežo. Lahko vidijo, kako se gibljejo, kje jim dajejo hrano za zimo. Vse ob vonju aerosola, ki ga oddajajo čebele, in zvoku. Obiskovalci včasih izustijo tudi kakšno, ki Dragico Tigeli spravi v smeh: "V učnem čebelnjaku imamo razstavljenega tudi mumificiranega metulja smrtoglavca. Gre za nočnega metulja, ta, ki smo ga mi našli, je dolg 6‒7 cm. Ko obiskovalci vidijo, rečejo: 'Ooo, vam, čebelarjem, pa ni težko najti matice!' To seveda ni matica. Ko jim pa pokažemo pravo matico, so presenečeni, kako je videti, in vprašajo, kako dolgo jo iščemo glede na to, koliko čebel je v panju," v smehu doda Tigelijeva.

"Najbolj sem vesel, ko z živaljo vzpostavim stik."

Že ko sem izstopila iz avta, ki sem ga parkirala na posestvu v kraju Boračeva v občini Radenci, sem takoj zaslišala zvok oglašanja živali. Ta se je še bolj okrepil, ko sem se bližala vhodu v živalski vrt SikaluZoo. Zasluge za to, da so danes tam zbrane živali, ima Tomi Mitev: "Sem blokovski 'mulc', ki je imel rad živali že od nekdaj. S tem sem se začel ljubiteljsko ukvarjati. Posestvo smo kupili po več delih, veliko dela vložili v to. Ko smo imeli te živali, so začeli prijatelji in obiskovalci hoditi sem in spraševati, ali si jih lahko ogledajo. Prvotni cilj ni bil živalski vrt, ampak je bilo napravljeno bolj iz ljubezni."

Lama, opica beloglavček, nosati medved, poni, osel, afriška mini koza, mavrska želva, kenguruji, krokarji … Družinski živalski vrt se trenutno ponaša s 54 različnimi vrstami živali in 417 živalmi. Med obiskovalci pa so tudi taki, ki jih morda ne bi pričakoval: na primer pavi in afriške pegatke se prosto sprehajajo med ljudmi. Kjer je mogoče, se živali lahko tudi poboža in hrani s hrano, pripravljeno v družinskem živalskem vrtu. Najbolj je ponosen na odnos, ki ga vzpostavi z živaljo: "Najbolj vesel dogodek zame je, ko pride žival k meni, pa mi pove: 'Čuj, meni pa to in to manjka, jaz bi to in to danes ali pa se ne počutim dobro.' To pomeni razumeti žival. Ta dar ima vsak človek, ampak si ne vzame časa za to. Videli boste, da vam vsaka žival s kretnjo pokaže, kaj želi, sploh, če boste pogledali v oči. Konkretno: kaj pomeni, če prašiček maha z repom? Ali je žalosten ali vesel? Vesel, seveda. Če te gleda, nekaj pričakuje od tebe."

Vanilja kot lokalni produkt

Na srečo torej dodatno umivanje ni bilo potrebno, me je pa na prihodnjem postanku čakala prijetna aroma. V tropskem vrtu podjetja Ocean Orchids v Dobrovniku, znanega po orhidejah, so vzgojili vaniljo, ki je tudi ena izmed orhidej. Kot je pojasnil tehnični direktor podjetja Tomaž Jevšnik, je prvo sadiko dobil že pred 15 leti. Vsako leto je lepo rasla, sčasoma pa začela tudi cveteti. Lani jim je uspelo vzgojiti več kot 200 plodov iz treh loncev, v katerih je 13 rastlin. V prihodnosti seveda želijo razširiti nasad in povečati možnosti za gojenje vanilje kot začimbe in za komercialno prodajo.

Vanilja je med dražjimi začimbami, dosega ceno 500 evrov na kilogram. Morda bo nekoč tudi pri nas lokalni produkt. "Zadeva je zelo počasna, sadike, ki jih dobiš, šele čez tri leta prvič cvetijo. Postopek zorenja plodov traja 9 mesecev in potem še postopek fermentacije od 4 do 6 mesecev. Se pravi, če se danes odločimo, da zadevo razširimo, se bomo o nekem rezultatu, o nekem pridelku pogovarjali čez najmanj štiri leta."

Sicer pa v podjetju radi presenečajo, pravi Tomaž Jevšnik: "Vsake toliko časa nam uspe kakšna nenavadna stvar, kot je bilo pred časom obiranje banan, papaj, ananas, pridelan pri nas, smo že ponudili ljudem v pokušnjo. Tropski vrt je poln zanimivih rastlin, ki jih vsi poznamo, pa jih nimamo priložnosti videti v živo, ker so preprosto tropske in jih uvažamo iz tropskega okolja, kot je poper, monstera. Poznamo jo kot lončnico, a nihče ne ve, da so plodovi monstere fantastični."

So pa dišeči rjavo črni strok, fermentirani plod orhideje, potem izkoristili v podeželski čokoladnici Passero, ko so pripravili vaniljev sladoled. Časovno je vse lepo sovpadlo, pove lastnica Jasmina Passero Sotošek: "Korona je bila predolga in sva imela z možem preveč časa. Glede na to, da rada ustvarjava, sva že celo korono razvijala sladoled prav s to željo, da bi imeli dodatno ponudbo na naši domačiji."

Tudi sicer zajemajo navdih iz lokalnega okolja. Sami čokolado in čokoladne pralineje obogatijo z okusom bučnega olja, bezga, ajde, prekmurske gibanice, jurke, traminca … Prvega poskusa ustvarjanja s čokolado se je lotil njen mož v študentskih letih. "En božič me je presenetil z darilom, sam je izdelal čokoladne pralineje in iz tega se je rodila ideja o izdelovanju čokoladnih izdelkov." Seveda me je zanimalo, kakšnega okusa so bili prvi pralineji. Jasmina Passero Sotošek iskreno in z nasmeškom o tem: "Kaj posebno me niso navdušili, me je pa navdušila njegova gesta."

Steklenica Nuskove vode

Po sladkem predahu se seveda prileže kozarec vode. A nisem se odločila za katero koli vodo, temveč sem poiskala izvir mineralne, in sicer v Nuskovi v Krajinskem parku Goričko. Do izvira me je pospremil Herman Kisilak, poznavalec turizma, ki prihaja s kmetije Čebelji gradič.

Pojasnil mi je samo ozadje: "Na tem območju je že več kot tisoč let izvir slatine. Ljudje so nosili domov vodo za pijačo, za mešanje k našemu vinu, moštu. Slatina se je pila celo na kraljevem dvoru, po letu 1900 obstajajo pripovedovanja, kako so jo s konji vozili na Dunaj." V času avtro-ogrske monarhije je bila voda zelo pomembna, saj je z njo polnil steklenice, na katerih je pisalo Nuskovska voda. Vedeli so za to vodo. Danes na Dunaju ali v Bruslju seveda nihče ne ve zanjo.

Izvir je lahko dostopen, do njega vas pospremi vrbov drevored. Voda je bogata z železovim oksidom. Natočite si jo lahko kar sami. Sama sem prišla opremljena z bidonom. "Na zdravje!" sva si rekla s sogovornikom in spila požirek. "Veste, zakaj nosijo danes to vodo domov?" me med pitjem vpraša Herman Kisilak: "Da zalivajo vrtove. Je veliko železa, in to pomaga pri rasti rastlinja." Seveda v šali vprašam, kako pa pomaga človeku, morda tudi pri rasti? "Ja, zdaj zdravemu človeku takoj pomaga, tisti, ki je pa manj zdrav, mora pa več spiti," se z odgovorom znajde gospod Kisilak.

Voda ima rahel priokus, nekateri se nanj navadijo, spet drugi ne. Zaradi vsebnosti železa pa ne pušča zgolj priokusa, temveč tudi barvo, in sicer izvir slatine izstopa z oranžkasto-rjavo barvo na tleh. "Tudi če bi to vodo imeli dolgo v eni posodi, bi se ta sčasoma obarvala."