Začnemo lahko v Višnji Gori

Staro mestno jedro Višnje Gore leži na podolgovatem griču 384 metrov nadmorske višine pod razvalinami Starega gradu. Zlahka je dostopno z glavne avtomobilske poti, ki povezuje Ljubljano in Dolenjsko in od koder se razprostre lep pogled na to staro mestece z enim najbolje ohranjenih srednjeveških trgov pri nas. Tu najdemo zgodbe kranjske sivke, znamenitega višnjegorskega polža kot tudi kozla, ki jih je dobil po svoji senci, nekatere od teh zapisane v delih Jurčiča, Valvasorja in Ciglerja.

Središča kraja s cerkvijo sv. Ane ni težko najti. Tam se srečava z g. Pavlom Groznikom, tukajšnjim dolgoletnim vodnikom in predsednikom občinske turistične zveze, ki jo opiše takole: "No, Višnja Gora, to je staro, majhno mestece s približno 1000 prebivalci. Mesto je postalo daljnega 1478. leta, 14 let, preden je Krištof Kolumb odkril Ameriko."
Po njegovem mnenju ime mesta nima kaj dosti opraviti z višnjami, četudi se na prvi posluh nemara tako zdi: "Ime Višnja Gora je po mojem prepričanju nastalo zaradi tega, ker so v srednjem veku iz naselja Stari trg zaradi turške nevarnosti šli višje na goro, se obzidali z obzidjem, postavili cerkev sv. Ane in bili zelo uspešni pri obrambi pred Turki."

Na čas turških vpadov še danes spominja delno ohranjeno turško obzidje:
"Ko smo pred nekaj leti delali kanalizacijo, smo ugotovili, kako trdni so bili ti zidovi, ki se jih okrog mestnega jedra še danes vidi. So skoraj v celoti ohranjeni. Videli smo, da so bili v temelju šest metrov široki, potem so se zožili in je bilo Turkom to težko premagati. Žene in otroci so se v času turških nevarnosti skrili v cerkev in v spomin na to so še danes strelske line v cerkvi," pripoveduje Pavel Groznik.

Spomin na te čase ohranja tudi grad Turn na hribu nad mestom, danes znan kot Stari grad. Od njega so bolj kot ne žal ostale le razvaline. Na Višnjegorskem je sicer stalo nemalo gradov in dvorcev. Stari grad so pozidali gospodje Višnjegorski, poznejši lastniki Auerspergi so grad v 18. stoletju opustili in ob vznožju hriba postavili dvorec, v katerem sta delovala sodišče in sedež okraja, danes pa je v njem Vzgojno-izobraževalni zavod.

V Višnjo Goro tudi med modre može in legende

Z Višnjo Goro je povezanih kar lepo število zgodovinsko pomembnih mož. Med njimi polihistor Janez Vajkard Valvasor, pa pisatelja Josip Jurčič in Janez Cigler, tudi znameniti baron Peter Anton Codelli, ki je imel tudi tu svoj dvorec in botanični park, in pa Nikolaj Emil Rožič, plodovit pisec del o čebelarstvu in človek, ki je najbrž najbolj zaslužen za priznanje kranjske sivke doma in po svetu. Zato ne preseneča, da se Višnja Gora pospešeno vpisuje na slovenski in svetovni zemljevid kranjske čebele:

“Leta 2018 smo tu prvič praznovali svetovni dan čebel. Od takrat imamo tudi mestni čebelnjak, na panjskih končnicah je tudi kozlovska sodba, najnovejša pridobitev pa je spomenik kranjski čebeli sivki. Če pritisnemo na pravi gumb, lahko zaslišimo čebelji roj.”

Tu pa najdemo še eno pomembno žival, o kateri krožijo zgodbe – višnjegorskega polža. Legende vam ne izdamo, jo pa najdete razodeto na spomeniku polža, ki stoji pred cerkvijo svete Ane. Tako kot je znana tudi sodba kozlu Liscu, ki jih je dobil po svoji senci. Sodba, ki je Višnjegorčanom prinesla mir in srečo, kot pravi Pavel Groznik:

"Te sreče je pri nas zelo veliko. Če gori hlev nekomu, pa rečejo, joj, imaš srečo, da ti ni še hiša zgorela, če si je zlomil nogo, rečejo, imaš srečo, da si nisi obeh."

Odlično izhodišče za pohodništvo in obisk bližnjih vrhov

Podate se lahko po Jurčičevi poti od Višnje Gore do Muljave ali denimo po poti dveh slapov, med katerima je tudi slap Kosca, najvišji slap na lehnjaku v Sloveniji. Nedaleč boste našli grad Podsmreka, za pobeg od poletne vročine pa se se lahko podate v Krško jamo ali pa kar na mestno kopališče. In še namig: odličen čas za obisk Višnje Gore je julij, ko je na dan sv. Ane Anin sejem.

V Logatec k starim Rimljanom

Od vzhodnega roba osrednjeslovenske regije sva se podala v njen južni del, v Logatec. Logatec skriva nemalo zanimivih naravnih in kulturnozgodovinskih lepot, naju pa je pritegnila rekonstruirana starorimska utrdba na Lanišču. Ta je varovala pot skozi rimski Longaticum, pot, ki je povezovala Akvilejo in Emono. Obrambni sistem, katerega del je tudi omenjena utrdba, je bil zgrajen za časa cesarja Dioklecijana po letu 284 ob mejah provinc Italije in Panonije in je varoval pred vdori tujih ljudstev in tudi pred lastnimi uzurpatorji. Vzdolž ostalin omenjenega obrambnega sistema je bila zaradi dobre ohranjenosti zidov utrdba na Lanišču prenovljena. Matjaž Kurent, predstavnik zavoda Zeleni žep in lokalni turistični vodnik razloži:

“Gre za ostanke Claustre Alpium Iuliarum, ki je bila zrajena na trasi od avstrijske Koroške čez Slovenijo, tekla je skozi Cerkno, Logatec, Brezovico do Babnega polja in se končala v mestu Reka na današnjem Hrvaškem. Utrdba Lanišče je druga v vrsti zapor, ki se je nahajala na lokaciji rimske ceste med Emono in Akvilejo, prva zapora je bila na Zaplani, tretja pa na Hrušici.”
Utrdba Lanišče je bila v začetku 70. let obnovljena in je danes edini primer rekonstruirane rimske utrdbe.

"V drugem stoletju, takrat mirodobnem obdobju rimskega imperija, je prišlo do vdora ljudstev iz današnje Češke v severni del današnje Italije, zato so se Rimljani odločili, da bodo zgradili to zaporo. Gradili so jo v 3. in 4. stoletju in delovala je od konca 4. do začetka 5. stoletja, ko je bila opuščena," še doda Matjaž Kurent.

Skozi drevored do kraških polj

Le pol ure hoje od utrdbe je razgledišče, ki ponuja čudovit pogled na Planinsko polje, Slivnico, Ljubljansko kotlino, Kamniške Alpe in celo Triglav. Pot ni težavna in je primerna tudi za otroke. Če želite o Rimljanih na Logaškem izvedeti več, se ob koncu avgusta lahko odpravite na organiziran pohod po poteh starorimskih ostalin, svoje znanje o vojaški zgodovini pa lahko zaokrožite v logaškem vojnem muzeju. Tu je še čudovito Planinsko polje, eno najbolj tipičnih kraških polj, znano po kar 78 vrstah metuljev, številnih kraških jamah, reka Unica s postrvmi, lipani, ščukami in krapi pa predstavlja pravi raj za ribiče z vsega sveta. Pozabiti ne gre niti na Napoleonov drevored ter izstopajoča primera kulturne dediščine, Grad Logatec in Tomažinov mlin v Hotedršici.

V Medvode med vode

Na stičišču osrednjeslovenske in gorenjske regije ležijo Medvode, za katere ni skrivnost, da imajo nemalo opraviti z vodami. Tu si padeta v objem Sora in Sava. Nekoliko manj pa je znano, da se le 5 kilometrov od omenjenega sotočja v smeri Vodic in prav toliko, če ne manj, iz smeri gorenjske avtoceste, nahaja naravna vrednota nacionalnega pomena, mokrišče v Hrašah. Dve mlaki, glede na velikost bi jima težko rekli jezeri, predstavljata eno izmed redkih mokrišč v tem delu Slovenije.

Gre za edinstven biotop, ki je življenjski prostor in prezimovališče ali pa pomembna preletna postaja mnogih ptic. Njegov nastanek pojasnjuje Jure Galičič, vodja turističnih programov v Javnem zavodu Sotočje:

"Ti mlaki sta nastali, ker je bil tukaj v neposredni bližini obrat z veliko živine in so morali to, kar je odtekalo, zajeziti. Izkopali so dve veliki vdolbini, po zaprtju obrata so se odplake začele čistiti in nastal je krasen življenjski prostor za številne živali."

V Hrašah je bila potrjena prva gnezditev črnogrlega ponirka (Podiceps nigricollis) v Sloveniji. Med gosti so tudi tako redke vrste ptic, kot so lunji, ibisi, gosi, bobnarice, čigre, veliki srakoper in žerjav. Mokrišče se ponaša tudi z največjim mrestiščem zaščitenih žabjih vrst v okolici.
Nedaleč od Hraš in tudi ne od Medvod pa se nahaja še ena vodna posebnost, ki ponuja odgovor na vprašanje, kje med raziskovanjem tukajšnjih krajev v vročih dneh najti ohladitev.

Ob robu Spodnjih Pirnič je namreč vrelec Straža. Gre za termalni izvir na območju, kjer ti niso ravno običajni. Bazen pod krošnjami dreves, ki mu nudijo senco, deluje skoraj idilično. Še posebej poleti ga radi obiščejo tamkajšnji otroci, opisuje sogovornik Jure Galičič:

“Voda ima vsaj približno stalno temperaturo, med 17 in 23 stopinj Celzija, kar pomeni, da poleti omogoča hlajenje, pozimi pa tudi kopanje tistim najbolj pogumnim.”

Temperaturna razlika med toplo vodo in mrzlim zrakom je najbolj opazna pozimi, ko se iz vode dvigajo meglice. Straža je edini še ohranjen tovrstni izvir v Ljubljanski kotlini in je kot krajinska posebnost z značilnim sredozemskim rastjem zaščitena kot naravni spomenik. V 20. letih prejšnjega stoletja so tu, daleč od drugih znanih rastišč v Primorju, našli celo redko sredozemsko praprot.

Naj se vaš korak ne ustavi tu

Zanimivih točk za raziskovanje Medvod in okoliških krajev je obilo. Na dosegu noge so tudi Polhograjski dolomiti s številnimi pohodniškimi potmi in vrhovi, nad Smlednikom se dviga Smledniški grad, priljubljena izletniška točka, ki ponuja razgled na ljubljansko kotlino, Kranj in Kamnik. Na južnem robu Medvod se odcepi lokalna cesta mimo dvorca Goričane in znane cerkve sv. Andreja v Gostečah do Škofje Loke. V neposredni bližini je Zbiljsko jezero, le deset minut vožnje od tod pa bela Ljubljana, ki je, verjamemo, ni treba posebej predstavljati.

Vmes pa – na žabje krake

Prebivalci drugih slovenskih regij Ljubljančane in včasih tudi okoličane šaljivo, morda tudi malce zbadljivo, imenujejo močvirniki, tudi žabarji. Naziv je bržkone nastal zaradi bližine Ljubljanskega barja, kjer so čofotale žabe, žabji kraki pa so po besedah etnologa Janeza Bogataja postali lokalna urbana specialiteta. Načinov priprave je bilo toliko kot kuharjev:
"Tako so žabje krake dali v panado in jih ocvrli, priljubljeni so bili tudi pečeni. Uporabljali so jih za pripravo enolončnic, žabjih juh in raznih ragujev. Paleta uporabe je bila dokaj široka."
Danes so žabji kraki na jedilnikih osrednjeslovenskih restavracij in gostiln vse redkejši, morda tudi zato, ker so uvoženi od drugod. V Sloveniji namreč živi skupno 13 vrst žab, vse pa so uvrščene na rdeči seznam in z zakonom zaščitene.

Dober tek želimo in le pogumno pri okušanju tradicionalnih osrednjeslovenskih jedi, če vas pot zanese v te kraje.