Monte Grappa najbrž ne bo nikoli znamenit kolesarski spomenik, kot sta Alpe d'Huez ali Mont Ventoux, nikoli ne bo dosegel slave in ugleda italijanskih junakov Mortirola ali Zoncolana, a skoraj 20-kilometrski vzpon po serpentinasti cesti iz Semonza je resen preizkus kolesarske zmogljivosti – o slednjem priča na stotine kolesarjev, ki se vsak dan vzpenjajo na goro, in ... ne glede na pomanjkanje kolesarske slave ... vzpon si boste zagotovo zapomnili ne le kot enega težjih, ampak tudi kot enega najlepših, kar jih boste odpeljali v svoji kolesarski karieri.

Do izhodišča je iz Ljubljane slabih 300 kilometrov. Do Trevisa ali do Pordenona in nato proti Bassanu del Grappe. Ne boste se izgubili. Monte Grappa zapira beneško nižino na severu in je nezgrešljiv severno na obzorju od Vicenze do Benetk. Zaradi svojega pomembnega položaja nosi s sabo tudi krvavo zgodbo iz prve svetovne vojne, ko je v dveh silno pomembnih bitkah, kjer je italijanska vojska ustavila prodor avstro-ogrske vojske v beneško nižino, na njenih z rovi prepredenih pobočjih umrlo več deset tisoč vojakov. Skoraj 23 tisoč jih počiva v veličastni kostnici na vrhu gore.

Letos so se po južni strani, na vrh sicer vodi devet asfaltiranih dostopov, po cesti iz Semonza do vrha zagnali tudi kolesarji na Giru d'Italia. Na sporedu so imeli gorski kronometer. Redko se gorski kronometri na tritedenskih dirkah sploh zgodijo, nikakor ne vsako leto, a tokrat je ta čast pripadla prav Monte Grappi. Zmagovalec kronometra in tudi skupni zmagovalec letošnjega Gira Nairo Quintana je za sam vzpon (predtem so morali kolesarji odpeljati še 9 kilometrov po ravnem iz Bassana) potreboval kar nekaj minut manj kot uro. Rekreativcu bo seveda 19 kilometrov serpentin, v katerih je treba premagati več kot 1500 višinskih metrov, vzelo nekaj več časa, med uro in pol ter dvema urama si je treba rezervirati. Brez postankov za razglede, seveda.

Za začetek 20 serpentin in dva predora
Vzpon na 1775 metrov visoko Monte Grappo iz Semonza se da razdeliti na dva dela. Prvi del poteka večinoma po gozdu, po lepi serpentinasti cesti, ki dvakrat zapelje tudi v kratka, v skalo vklesana predora. Serpentine, a prav tako kilometri do končnega cilja, zavetišča na vrhu, so tudi oštevilčeni. Tu in tam se gozd umakne travnikom, razgledi na beneško nižino so veličastni, na desni boste pod sabo videli prestolnico grape (najbrž najbolj znane italijanske žgane pijače) Bassano, na levi gričke, med katerimi se skriva slikovita vasica Asolo.

Vzpenjate se dokaj hitro. Naklon je vseskozi med šestimi in osmimi odstotki in prvih 8 kilometrov ne popušča. V prvih enajstih kilometrih, ko vas bo cesta pripeljala do planine Campocroce, kjer naklon za nekaj časa le malo popusti, se boste povzpeli do dobrih 1000 metrov nad morjem oziroma 800 metrov nad izhodiščem. Vmes se boste peljali tudi mimo zaletišča za jadralne padalce, ki jih je ob lepih dneh v zraku ob Monte Grappi nešteto.

Razgleden drugi del vzpona
Po lažjem, edinem malo daljšem manj strmem kilometer in pol dolgem odseku, ko vas cesta vodi mimo pašnikov, se naklon spet poveča in ne popušča do cilja – skorajda se zdi, da je cesta z vsakim kilometrom strmejša. In res, na koncu naklon zleze celo do trinajstih odstotkov, največ na celotnem vzponu. Dobra dva kilometra se boste vzpenjali po planotastem, a odprtem svetu, na 1200 metrih na Monte Grappi gozdov ni več, potem pa, ko se bo cesta za hip zravnala in boste na levi zagledali planšarsko kočo, se vam bo pogled odprl vse do vrha.

Zadnjih 5 kilometrov je vzpon najbolj naporen, kajti za vami bo že skoraj 15 kilometrov vzpona, a zadnjih 5 kilometrov je tudi najlepših. Skorajda vseskozi imate pred sabo vijugasto cesto in cilj, na eni strani prostrane travnike, na drugi, globoko pod sabo, pa beneško nižino. 700 metrov pred ciljem se z leve priključi najbolj oblegana, klasična tura na vrh, ki pelje iz Romana d'Ezzelina, a ni tako slikovita kot opisana pot in tudi asfalt je precej načet. Nato sledi še dolg levi ovinek in strmo levo nad sabo zagledate kostnico ter pred sabo cilj, zavetišče, pravzaprav restavracijo, do katere je še dobrih 300 metrov.

Možnosti za spust v dolino kar devet
Na Monte Grappo vodi kar devet asfaltiranih dostopov, v Romanu d'Ezzelinu dobite tudi knjižico, v katero lahko z žigi na izhodiščih in vsakokrat na vrhu zberete vseh devet različic, zato bi bilo nesmiselno za spust v dolino izbrati pot, po kateri ste se na goro vzpeli. Če bi radi čim prej nazaj do Semonza, pa ne po isti cesti, lahko zavijete proti Romanu in se v dolino spustite po klasiki. Ta je manj strma, morda ravno zato primerna za spust. Do izhodišča se bo nabralo 28 kilometrov.

Če pa vam vzpon ni bil dovolj in še imate energijo, se lahko spustite proti Sereni in goro obkrožite po vzhodni strani ter se preko Pederobbe in Crespana po 78 kilometrih pripeljete do izhodišča, a tudi to je le ena izmed nešteto možnosti. In čeprav Monte Grappa po zgodovinsko-kolesarski plati najbrž nikoli ne bo konkurirala bolj znanim kolesarskim velikanom, bolj znameniti vzponi so že dobrih 100 kilometrov severneje, je zaradi razvejane in slikovite cestne infrastrukture odličen kolesarski cilj. Nešteto domačinov, ki se vsakodnevno vozijo do zavetišča in kostnice na vrhu, je dobro zagotovilo.