Ljubezen ne pozna meja

"Zdi se mi, kot da sem včeraj odšla na Islandijo," začne svojo pripoved Helena Dejak, ko v mislih objame skoraj pol stoletja od takrat, ko je prvič stopila na islandska tla: "Ko začneš razmišljati o letih, se pokaže, kako življenje hitro teče naprej. Mogoče zato, ker nam ni nikoli dolgčas, ker vedno delamo kaj zanimivega." Dobro se še spomni 1. decembra leta 1974, ko je pristala na letališču Keflavik: "Vreme je bilo grozljivo, sneg, veter, tema." Ko je naslednji dan prišla v domači Akureyri, mestece na severu otoka, je bilo tam toliko snega, kot ga v življenju še ni videla.

Kar kakšnih osem let je trajalo, da se je naučila jezika, saj so se z njo vsi želeli pogovarjati v angleščini. S sinovoma, starejši bo letos star 45, mlajši pa 39, pa ves čas govori slovensko: "To, da vedo, od kod je mama, je zelo pomembno. Vedno se mi je zdelo, da drugače ne sme biti. Čeprav sem tako daleč, sem en del Slovenije ohranila pri sebi na Islandiji," pripoveduje Helena Dejak in se v mislih na prehojeno pot nasmehne: "Mislim, da je bilo skoraj vse prav. Če greš po poti in poslušaš svojo intuicijo in srce, je tako, kot pravijo: 'Ni je gore, ki je ne bi prehodil, kjer je ljubezen. Ljubezen ne pozna meja.'"

Po osemnajstih letih znova občudovala cvetoče jablane

Tokrat je na obisku v rodni domovini zaradi pandemije dlje, kot je nameravala: "To so drugačni časi, težki časi, ki lahko prinesejo tudi kaj lepega." V Slovenijo je prišla iz Firenc. Tam je obiskovala šolo zlatarstva, ki je njen hobi že vrsto let, a se mu kot poslovna ženska ni imela časa zares posvetiti. Pred nekaj leti pa se je upokojila, prodala turistično agencijo, ki jo je leta 1988 ustanovila v Akureyriju, in bila odločena, da bo svoje sanje izpolnila. Z možem uživata v pomladnih dneh in znova se je spomnila, kako lepo je opazovati cvetoče jablane, hruške in češnje. Ob tem času sta bila namreč navadno na Grenlandiji, ki je, kot pravi, njen tretji dom.

Ena najtežjih nalog v življenju je bila na Grenlandiji

V Ittoqqortoormiit (ime pomeni mesto z velikimi hišami) na vzhodu Grenlandije, ki ga je danska oblast postavila leta 1925, sta z možem pilotom prvič prišla leta 1994, razlaga gospa Helena Dejak: "Takrat je bilo tam 570 prebivalcev, danes jih je 370, saj se jih je veliko izselilo na zahodni del Grenlandije ali na Dansko." Počasi tudi v to odmaknjeno naselje s pisanimi hišami prihaja civilizacija: "Zdaj že imajo televizije, telefone in pametne telefone, še vedno pa je drugače." Prebivalcem, ki so se po večini preživljali z lovom, je želela pomagati tako, da je tam ustanovila turistično podjetje, ki so ga sčasoma začeli upravljati sami: "To je bila nedvomno ena najtežjih nalog v mojem življenju. Zgraditi zaupanje in vzpostaviti firmo. Trajalo je kar kakšnih sedem let, da so doumeli, da Helena ne bo vsega naredila, da morajo sami." Svoj delež v podjetju so odkupili denimo s kožami tjulnjev in lobanjami polarnih medvedov.

Ponosno pove, da podjetje še vedno deluje, da je direktorica domačinka in da vidijo, da nekaj nastaja, korak za korakom. S tem pa daje upanje tamkajšnjemu prebivalstvu: "Na Grenlandiji je velika težava alkohol. Pred dvajsetimi leti je bilo še hujše. Težava so tudi samomori, zlasti med mladimi moškimi, ki ne vidijo izhoda in prihodnosti in si vzamejo življenje. To je zelo tragično, saj ne vidijo nobene perspektive." Heleno Dejak so tam v teh letih vzeli za svojo in njeno največje veselje je, da pride v vas in je kot doma. Vedno so ji pripravljeni tudi priskočiti na pomoč: "Sem njihova in oni so tudi moji." Prvega julija letos bo minilo dvajset let od posebne odprave, v okviru katere so skupaj s prijatelji z letalom v treh tednih obkrožili ta največji otok na svetu.

"Severni del Islandije je zame najlepši"

Ko je prišla v to deželo presunljivih naravnih lepot, ognjenikov, gejzirjev in fjordov, so domačini bolj slabo poznali Slovenijo oziroma Jugoslavijo. A na pobudo enega od njih, ki je imel takrat turistično agencijo, so vzpostavili čarter, najprej med letališčem v Ronkah pri Trstu in nato med Reykjavikom in Ljubljano. "Med letoma 1975 in 1980 je tako skoraj 20.000 Islandcev prišlo v Slovenijo," pripoveduje Helena Dejak, ki se dobro spomni tudi poleta oktobra leta 1975: "Noseča, z velikim trebuhom sem z letalom letela iz Ljubljane nazaj na Islandijo en teden pred rojstvom sina. Mislim, da se to danes ne bi zgodilo," se prešerno nasmehne. Dobra volja in pozitivna energija kar vreta iz nje. Spomni pa se še enega posebnega poleta, ki jo je ganil.

Preden je končala svojo kariero, je imela šest let direkten čarter iz svojega domačega mesta do Ljubljane: "Bil je zelo lep občutek, ko sem videla Adrio, nekdanjo Adrio, še zdaj mi je hudo, da je ni več, pristati v Akureyriju. Kar solze so mi prišle. To je bilo nekaj posebnega." Svojo turistično agencijo v mestu z nekaj več kot 18.000 prebivalci je poimenovala Nonni, kar je vzdevek islandskega pisatelja Jóna Sveinssona, čigar knjige je brala že kot deklica. Pripoveduje, da je seveda turistični obisk Islandije zadnja leta dobil silovit zamah, sploh po izbruhu ognjenika leta 2010, in da bi morali vsi skupaj misliti na to, kako zaščititi naravo. Sama te dni, ko je v rodni domovini, najbolj pogreša plavanje v zunanjem bazenu z geotermalno vodo in dobro ribo, kajti "čez islandske ribe je ni".

Življenje je dar

"Zame kot Heleno je standard previsok. Jaz sem enostavna ženska," začne odgovor na vprašanje o tem, kako se je Islandija spremenila v teh petdesetih letih: "Pomembno je, da ustvarjaš, da vidiš, kdo kaj potrebuje, da si pozoren, da pomagaš, da si sočuten, mislim, da je to pomembno, to mi da energijo." Tako razmišlja sogovornica, ki pravi, da ji je na otoku, kjer se skoraj vsi poznajo in se tikajo, zelo všeč to, da te ljudje sprejmejo takšnega, kot si.

V tem obdobju, ko se življenje vrti malo drugače kot sicer, pa vidi tudi številne priložnosti: "Moramo se spet malo spustiti na trdna tla. Mogoče je to prvo znamenje. Da se ustavimo, malo razmišljamo. Kaj je pravzaprav kakovost življenja? Ali ni kakovost življenja živeti? To je najpomembnejše. V malenkostih, preprostih stvareh. Že to, da lahko pijemo dobro vodo. Takšne stvari, ki so nujno potrebne za življenje, moramo začeti spoštovati. Sreča je tako blizu nas. Moramo jo le videti in doživeti. Življenje je pravzaprav zelo lepo."