Bizoni so bili v svojem času gospodarji prerij. Ko so evropski priseljenci v začetku 19. stoletja potovali prek ameriških Velikih planjav (Great Plains), je bil prerijski veter njihov stalni spremljevalec: nežen šepet, ki je odmeval prek prostranega morja trave, ki je prekrivalo središče ameriške celine.
A včasih so v daljavi lahko slišali bobnenje, čeprav na obzorju ni bilo nevihtnih oblakov. Nato so se zatresla tla in nenadoma so bili osupli prišleki obkroženi z nepregledno bučečo čredo okornih živali. Veličastni sprejemni odbor je povsem jasno pokazal, da so priseljenci zdaj v deželi bizona.
Ubijanje velikanov
Bizoni so bili nekoč najštevilčnejša vrsta velikih divjih sesalcev na Zemlji. V ZDA so kot njeni prvotni prebivalci priromali iz Azije, prek Sibirije in Aljaske. Bizon lahko tehta do ene tone, čeprav so današnji ameriški bizoni navadno lažji. Dolgi so lahko vse do štirih metrov in visoki skoraj dva metra.
Do takrat, ko je ameriško prvotno prebivalstvo pred okoli 20.000 leti postavilo svoje vasi, je bizon že vladal prostranim travnatim širjavam in pogozdenim gričevjem, ki je segalo od reke Misisipi na vzhodu, do Skalnatega gorovja na zahodu. Samo prerijskih bizonov naj bi bilo med 30 in 200 milijoni.
Seveda ubijanje tako velikih in hitrih (bizon lahko doseže hitrost 56 kilometrov na uro) živali nikakor ni bila lahka naloga, a starodavna plemena so kmalu izpopolnila številne učinkovite tehnike. Nekateri so obkolili manjše črede s človeško verigo, tako da so imeli strelci več možnosti. Spet drugi so se naučili pognati bizone prek pečin. Taki "bizonji skoki" so plemenom zagotavljali nujno potrebne zaloge hranljivega mesa in tople kože, s katerimi so preživeli krute zime.
A cenjena nista bila le meso in krzno - plemena so se naučila uporabljati dobesedno vsak del živali, od rogov do repa. Kite so služile za loke, z mastjo so netili ogenj in celo kopita so lahko prekuhali za lepilo. Ko so bili časi slabi, so bizona pojedli do zadnjega mozga.
Pot navzdol
A Indijanci niso bili tisti, ki so zakrivili skorajšnje izumrtje bizona. Oni so jih ubili le toliko, kar so lahko pojedli in tiste so tudi uporabili za kože in kosti. Več tisoč let so ogromne bizonje črede lahko nadomeščale izgubo relativno malo živali, ki so jih ubili Indijanci. A v 16. stoletju so se stvari začele spreminjati. Najprej so španski raziskovalci v regijo vpeljali konje. Do 19. stoletja so se jih Indijanci naučili uporabljati za lov na bizone, s tem pa so dramatično razširili svoj lovni revir in učinkovitost. Potem so v roke lovcev na bizone prišle pištole, s čimer so postali vse bolj smrtonosni.

A (skorajšnji) konec bizona je pomenil množični prihod belih priseljencev v 19. stoletju - in njihovi spopadi z avtohtonimi prebivalci prerij. S prvim valom priseljencev so prišli lovci s pastmi in trgovci, ljudje, ki so se preživljali s prodajo mesa in kož. Do 70. let 19. stoletja so pošiljali na vzhod na sto tisoč bizonjih kož: samo v zimi 1872-1873 jih je bilo na vlake in vagone natovorjenih 1,5 milijona. A komercialnii lovci niso bili edini, ki so iztrebljali bizone.
Ubiti bizone - uničiti Indijance
Železniške družbe so turistom ponujale možnost, da streljajo na bizone z oken svojih vagonov, pri čemer so se ustavili šele, ko jim je zmanjkalo streliva ali pa so se njihove cevi pušk preveč segrele. Prirejali so celo tekmovanja v ubijanju bizonov. Na enem je neki Kansaščan postavil rekord s 120 ubitimi bizoni v pičlih 40 minutah. Sloviti "Buffalo" Bill Cody, ki so ga najeli, da pobije živali, je v le dveh letih ubil več kot 4.000 bizonov. A še celo Cody sam je na neki točki spregovoril v korist zaščite bizonov, ker je videl, da je pritisk na to živalsko vrsto prevelik.

Nekateri vladni predstavniki so se celo zavzemali za uničenje bizonjih čred kot sredstvo za uničenje svojih indijanskih sovražnikov, ki so se upirali belskemu prevzemu njihove zemlje. Kongresnik James Throckmorton iz Teksasa je tako menil, da "bi bil velik korak naprej v civilizaciji Indijancev in ohranitvi miru na meji, če ne bi bilo nobenega bizona". Kmalu so vojaški poveljniki svojim četam naročali, da ubijajo bizone - ne za hrano, ampak da bi vzeli Indijancem njihov lasten vir hrane. Neki general je bil mnenja, da so lovci na bizone "storili več za uničenje indijanskih plemen v nekaj letih kot vojaki v 50-ih".
Varni pristan v Yellowstonu
Do leta 1880 je bilo pokola skoraj konec. Kjer se je prej klatilo na milijone bizonov, jih je ostalo le še nekaj tisoč. Do leta 1894, ko je ameriški predsednik Grover Cleveland razglasil lov za nezakonito, jih je ostalo le še nekaj čez 300. Od 60 milijonov do 300 v četrt stoletja. Največjo še preživelo divjo čredo - štela naj bi med 3.000 in 3.500 bizonov - sestavljajo potomci 23 gorskih bizonov, ki so preživeli množični pokol v 19. stoletju in so se zatekli na varno v izolirane doline na novo ustvarjenega narodnega parka Yellowstone v Wyomingu in Montani.
In prav iz te črede, iz tega zdesetkanega ostanka, skušajo zdaj okoljevarstveni vizionarji ponovno zgraditi veliki bizonji narod. V pomoč so jim bili v začetku 20. stoletja še posamezniki, ki so nakupili manjše črede, te pa so se v nekaj letih močno okrepile, in vladne agencije, denimo zveza narodnih parkov.
"Bizoni morajo obstati, da lahko obstane naša kultura," pravi v PBS-ovi oddaji American Buffalo (Ameriški bizon) Fred DuBray, pripadnik tamkajšnjih Sjujev. "Ko ponovno oživljamo naše črede, bomo ponovno oživili tudi naše ljudstvo."