Okrog hiš so raztreseni stari avtomobili in deli karoserije. Foto: RTV SLO/K. S.
Okrog hiš so raztreseni stari avtomobili in deli karoserije. Foto: RTV SLO/K. S.

Če hočete v najslovitejši kalifornijski "ghost town", morate tako najprej porabiti galone cenenega ameriškega bencina, da se vzpnete 2.500 metrov visoko v gorovju Sierra Nevada na meji z Nevado.

Potem vas čaka še več vožnje, nato pa "najlepši" del - vožnja po makadamu, kjer, če nimate ravno džipa na štirikolesni pogon, mislite, da bo najcenejšemu avtu, kar ste ga lahko dobili v izposojevalnici v San Franciscu, gotovo odpadlo kolo, preden boste ugledali Bodie. A trud se brez dvoma izplača. No, razen če ste tak obiskovalec ameriškega zahoda, za katerega je vse, kar si želi, le hiter posnetek hribčka z napisom Hollywood, vožnja z vlakcem smrti v Disneylandu in prostitutka za eno noč v Las Vegasu.

Bodie je bil ustanovljen na valu zlate mrzlice sredi 19. stoletja, ko so se iskalci podali tudi čez puščave in gorovja v upanju, da bi odkrili zlato. Na svojem vrhu je leta 1879 premogel velikansko kitajsko četrt, na desetine saloonov, atletski klub, kup cerkva in 10.000 prebivalcev. Danes je velika turistična atrakcija in parkirišče so uredili daleč stran od mesta, da sodobni jekleni konjički ne bi kvarili idilične podobe potovanja v preteklost.

K. S.



Bodie je od leta 1962 zaščiten kot kulturnozgodovinski nacionalni spomenik, kar ga (deloma) ščiti pred plenilci, ki jim je, čeprav je bilo pred zaščito odnešenih že veliko stvari, ostalo še kar lep kup spominkov iz obdobja Divjega zahoda. Foto: RTV SLO/K. S.
Bodiejevi rudniki in rudniška poslopja danes niso več varni, da bi turisti sami blodili po njih, zato so vedno na zaslužek misleči Američani poskrbeli, da lahko najbolj radovedne za dodatno plačilo po njih popeljejo uslužni rangerji. Foto: RTV SLO/K. S.
Davno opuščena Shellova bencinska črpalka in jekleni lepotec iz 30. let prejšnjega stoletja sta danes le še turistična točka, kjer obiskovalci lahko naredijo posnetek ali dva. Foto: RTV SLO/K. S.
Življenje v brezvladnem Bodieju je spominjalo na ubijalsko mešanico Sin Cityja, Sopranovih in Dogvilla. Pastor Warrington je mesto leta 1881 opisal kot "morje greha, ki ga bičajo nevihte pohote in strasti". Zapis v dnevniku neke deklice, ki se je selila v Bodie: "Zbogom Bog, grem v Bodie." Fraza je postala znana po vsem Zahodu. Foto: RTV SLO/K. S.
Umori so se dogajali dejansko vsakodnevno. Ropi in drzne zasede, poulični strelski obračuni ... Kot da bi gledali vesterne Sama Peckinpaha. Ob vsem tem pa je mesto premoglo kar 65 saloonov, ki so ponujali številne užitke in sprostitve možem po dolgem dnevu v rudniku. "Prijateljice noči" so nosile imena, kot so Beautifil Doll, Eleanor Dumont (alias Madame Mustache) in Rosa May. Foto: RTV SLO/K. S.
Za cerkveni zvon (v ozadju levo), ki je zvonil ob pogrebih, se je včasih zdelo, da zvoni neprestano. Foto: RTV SLO/K. S.
Mesto je prvič pogorelo leta 1892, ko je požar upepelil skoraj vse hiše v poslovni četrti. Nato so Bodie obnovili, a leta 1932 je zagorelo še drugič, ko se je deček igral z vžigalicami. Ostalo je le pet odstotkov nekoč širnega mesta. Ironija je, da bi se oba požara dala pogasiti, če bi bili prebivalci malce skrbnejši. V rezervoarju ob gasilskem domu je bilo namreč dovolj vode, a ker nihče ni očistil dovoda, so bile cevi popolnoma zamašene s kamni in blatom. Foto: RTV SLO/K. S.
Ko stojite ob napol podrtem hotelu na razbeljenem soncu Sierre Nevade, se ne čudite, če dobite nenavaden občutek deja-vu, da ste zašli v vestern Slab dan v Black Rocku. Foto: RTV SLO/K. S.
Visoko v Sierri rastejo le še posebej prilagojene rastlinske vrste. Poletna vročina se pogosto tudi na 2.500 metrih povzpne na 40 stopinj. Foto: RTV SLO/K. S.
Prva stvar, ki jo ugledate, ko se s platoja na Sierri spustite v dolino, je Mono Lake, jezero, tako slano, da je vse, kar uspeva, mrčes. Veliko mrčesa. Foto: RTV SLO/K. S.