Če začnem samo z žemljicami z brusnicami, zrezki za zajtrk, zvokom nevihte na oddelku za sadje in zelenjavo v supermarketu - grom in blisk namreč spremljata vsakourno rošenje glavic solate-, mestnimi vrati, narejenimi iz kakšne pol tone jelenjih rogov, ograjo iz ameriških zastav, s starimi avtomobilskimi sedeži kot mestnimi klopmi, z ljudmi, oblečenimi v pionirske oprave pri 40°C ...

In ne pozabimo na table ob cesti z napisom "Do not pick up hitch-hikers!", s pojasnilom "State Penetentary", ali pa opozorilnih table ob meji z Mehiko "Warning! Illegal emigrants crossing!".

Samo Amerika si lahko privošči predsednika, ki se davi s presticami, katerega najljubša nadaljevanka je Texas Ranger in ki prav mogoče še nikoli ni prebral knjige. Samo v Ameriki boste videli na naslovnici tabloida vesoljca v objemu Hillary Clinton in pripis "Hot UFO nights with Hillary - Alien's shocking confession". V ZDA lahko vidite vse, kar ste si predstavljali v najbolj divjih sanjah, jeste stvari, zaradi katerih bi evropejske hrane vajen človek dobil hude prebavne motnje, in vsak dan spoznavate ljudi, ki bi morali biti po vseh kriterijih že zdavnaj pod psihiatrovim nadzorom. Ampak, hej, That's why we love America!

Leaving Las Vegas
Začnimo s čudom vseh čudes – Las Vegas. Mesto sredi nevadske puščave, kjer daleč naokoli ni ničesar. V tej pustinji so gangsterji v 30. letih 20. stoletja zgradili najbolj umetno, kičasto in čudno mesto v ZDA. Dvomim, da obstaja na svetu kaj hujšega. Seveda, saj ima svoje čare - najcenejše luksuzne hotele, možnost, da postaneš milijonar v nekaj sekundah - kar je redko, tako da to točko kar izpustite , možnost, da vidiš cel svet v enem mestu ...

Med Kairom in Parizom
Američani imajo očitno ogromen manjvrednostni občutek v razmerju do Evrope, zato si trudijo zgraditi staro celino v malem kar v Vegasu. Imajo že Benetke - hotel The Venetian, ki ima vse od Doževe palače do gondolerjev O sole mio, ki plujejo po miniaturnih kanalih okoli zvonika “Markove cerkve“, Pariz - ljubki ameriški Francozi z baretkami in bageto pod pazduho pozirajo pod Eifflovim stolpom, Rim - hotel Caesar's Palace je zgrajen v obliki amfiteatra z Versacejevimi butiki - in Egipt s piramidami in sfingo. V redu, boste rekli, to ima, v sicer manjši obliki, tudi Minimundus. No, Las Vegas je čuden še v mnogih drugih pogledih.

Sem John. In sem zasvojenec z ruleto.
Ljudje te namesto z običajnim "Hi!" ogovorijo z "Are you winning or losing?", vsi imajo na obrazu zasvojen pogled, na bencinski črpalki nihče ne streže goriva, ker so vsi prodajalci prilepljeni na igralne aparate, in ponoči lahko z bližnjega hriba vidite, kako celo mesto puhti od ogromne količine elektrike, ki jo porabijo za razsvetljavo in hlajenje najbolj vročega kraja v ZDA. Za povrhu pa po cestah letajo še orjaške kobilice, ki ti dajo misliti, da je mesto zadela ena od biblijskih nadlog.
Zdaj si pa predstavljajte, da hočete najti kamp v takem kraju. Naloga je v resnici praktično nemogoča.

Na razpotju kamp - zapor
Edini kamp daleč naokoli naj bi bil na 15 kilometrov oddaljenem hribu v državnem gozdu (Američani pod besedo gozd očitno pojmujejo tudi okoli ducat požganih dreves). Bilo je že precej pozno zvečer, cesta do vrha hriba pa je bila brez vsake luči in znakov civilizacije. Končno smo prišli do edine stavbe  razsvetljenega hotela. Fino, tukaj bodo gotovo vedeli, kje je kamp. Ali pa tudi ne. Receptorji so bili do zadnjega namreč skupaj z vročičnimi gosti pri igralnih avtomatih in mizah za poker ter so dajali videz, da še svojega imena ne vejo, kaj šele da bi bili sposobni dajati navodila drugim. To nas je prisililo, da smo sami nadaljevali iskanje. Najprej neuspešno, glede na to, da smo zavili na pot, ki pelje v poboljševalnico za mladostnike, kar v Nevadi pomeni zapor za take otročičke, kot so na primer dvanajstletniki, ki so streljali na sošolce ali zabodli svoje starše. Naj skrajšam - to ni ravno kraj, kjer se želite znajti ob enajstih zvečer.

Ameriški asshole
Po srečnem naključju smo kamp le našli, a na našo nesrečo je bil poln. Seveda samo v Ameriki merijo kapaciteto kampov po številu piknik miz in žarov. Ni nam preostalo drugega, kot da postavimo šotor ob spuščeni zapornici in upamo, da rangerji že spijo. Seveda bi lahko vedeli, da v Vegasu pač nihče ne spi. S hudo ponižujočim prosjačenjem smo si izborili prostor pri zapornici in obljubili, da bomo naslednje jutro čim prej odšli. Zjutraj nas je v bistvu kar prijazen ranger ponovno obiskal, nas vprašal, kako smo spali, in rekel, naj hitro gremo, ker policija išče nekega "asshola", ki se potika okrog. Asshole pa je relativen naziv - je ranger mislil na navadnega čudaka ali pobeglega jetnika iz bližnjega državnega zapora? V Las Vegasu je mogoče oboje.

America's Switzerland
Če že govorimo o ameriškem manjvrednostnem občutku pred Evropejci in o repliciranju evropskih krajev v ZDA - da ne bi mislili, da se to dela samo v Vegasu. Ne, tudi v tako ponosno ameriški zvezni državi, kot je Kolorado, so podvrženi ''evropskemu sindromu''. Država je polna krasnih gora.

V resnici ponekod celo krasnejših, kot so v Evropi. Imajo štiritisočake, ki bi jih bila vesela vsaka alpska država, čudovite cvetoče gorske travnike s potočki in ledeniškimi jezeri, kot bi gledal najbolj kičaste jodlarske razglednice, prelaze, mondena smučišča, v restavracijah strežejo najbolj sočne jelenje medaljone ... Ampak oni niso srečni, dokler vsemu temu ne dodajo pripisa ''Welcome to America's Switzerland!'', ne sezidajo poleg hiš iz časa Divjega zahoda ''Chalet Franšais'' z lesenimi balkončki in sploh alpskim videzom, ne poimenujejo ulic v mondenem Aspnu Garmisch Street in Innsbruck Avenue, na kateri mimogrede stoji Franz Klammer Lodge.

Vam rečem, niti sledu o kakšnem bojkotu nemških in francoskih uvozov. Resnici na ljubo, bojkot vsega evropskega bi bil v ZDA kratko malo neizvedljiv. Porušiti bi bilo treba vse chalete, gästhause, v gorskih mestecih izbrisati pol jedi na jedilnikih, preimenovati ulice in kakšnih tri četrt krajev po celi državi - konec koncev, kje drugje kot v Ameriki pa se lahko v enem dnevu pelješ čez Matterhorn, skozi Bagdad, Madrid, Rim, Pariz, Beograd in Palestino?

Carhenge
Če imajo v ZDA replike skoraj vsake evropske zgradbe, le zakaj ne bi imeli še pramatere vseh – Stonehengea? Ja, imajo ga, vendar so se ga odločili narediti v bolj ameriški izvedbi, kar pomeni avtomobili namesto menhirjev. Prav ste prebrali, avtomobili. Pred približno 40 leti se je namreč neki kmet sredi Nebraske odločil na svojem polju narediti instalacijo Carhenge - izvirno, ne? - in postavil je razne stare dodge, buicke, chevrolete in druge avtomobile natanko tako kot v angleškem izvirniku. Se pravi, nekatere je zapičil v zemljo, druge položil počez, spet tretje zraven na tla ... Da bi bilo vseeno manj ameriško (beri: manj barvito), je na vse skupaj vrgel še sivo barvo. Da slučajno ne bi kdo mislil, da gre samo za zapičene avtomobile.

Tako je zdaj Carhenge skupaj s po polju raztresenimi avtomobilskimi deli (zarjaveli motorji, izpušne cevi ...) edina turistična znamenitost Nebraske daleč naokoli, s tablami, ki že 100 kilometrov prej vabijo v ta edinstveni kraj. Seveda to v Nebraski, sredi prerij, ne pomeni ravno horde turistov, pač pa recimo dnevno štiri avtomobile obiskovalcev, ki se slučajno peljejo čez to zvezno državo proti večjim znamenitostim na severu.

Ja, vse lahko vidiš v Ameriki. Od največjega konservatizma do liberalnosti v pravem pomenu besede. Od kavbojev in Indijancev do hipijev, striptizet in potujočih pridigarjev na vozovih. Lahko jim očitamo veliko, ampak sprijaznimo se, da jih redko kakšen narod prekaša v odprtosti, domišljiji in drznosti. Definitivno nobeden pa v ekscentričnosti.

K. S.