V mojih rosnih letih smo se z družino v deželo ob Muri preselili iz Maribora. Čeprav sta bila stara starša, oča in oma, Prekmurca, je bila prekmurščina sprva precej trd oreh. Pozneje se je bilo treba naučiti še marsikaj, na primer to, kaj spada na desni in kaj na levi breg Mure.

Sorodna novica Oddih in počitek v prekmurski idili

Pokrajina ob reki je čudovita, ne manjka znanih in uveljavljenih turističnih krajev, prav vsak pa si lahko najde svoj skriti kotiček. Moj kotiček je v Dokležovju ob Muri, kjer se ob toku, ki odnaša bremena vsakdana, lahko popolnoma sprostim in najdem navdih za nove izzive.

"Cirila, že sva dugo nej pri Mirči bila," moje sanjarjenje prekine znan glas. Prav ima, zato se ob Muri odpravimo do zadnjega delujočega mlina na Muri. Ko prispemo, Mirčevo mlinsko kolo sicer zaradi manjše napake stoji, in kot že tolikokrat prej ga je moral spet ročno zagnati.

Mlin je pomemben zaklad slovenske kulturne dediščine, ki ga pridejo občudovat obiskovalci od blizu in daleč. Nekoč je bilo na Muri 90 mlinov, in kot pravi Mirč, so se "mlini na Müri pojavljali leta 1400 že. Samo taki pravi, plavajoči. Taki mlini, kot je ta, pa so se začeli pojavljati šele po prvi svetovni vojni, ker te je zajla prišla."

Mirč je bil edinec in samoumevno je bilo, da bo pri obrti nasledil očeta. Pri spoštljivih 87 letih še vedno z iskrico v očeh pove, da to ni služba, ampak način življenja. V dolgih letih obratovanja mu je mlin uspelo obvarovati pred vsemi nevarnostmi, zato ta še edini na reki obratuje.

"Levi in desni breg Mure sta najlepša z reke same, ne od zunaj," pa nam je povedal Marko Šajnovič iz Ga-Po-Ra Gornja Radgona, zato smo se odpravili na vodno popotovanje po reki. Ob tem pa nas še posvari, da moramo "imeti vsaj jopič na sebi. Čeprav je zunaj prijetnih 30 stopinj, jih ima Mura 16. Pasti v vodo brez jopiča je lahko zelo nevarno."

Iz Gornje Radgone jo tako na prekmursko stran mahnemo kar po reki. "Kar vidimo pred nami, naj bi bila po ljudskem izročilu tako imenovana suha pot ob nizki vodi. Tu so domačini nametali skale, kjer so potem z vozovi lahko prečkali Muro, ko še ni bilo mostov." Nas o plitvini pred čolnom, polni skal, poučijo naši sopotniki v čolnu.

Mura je na prvi pogled umirjena, a je polna skritih pasti in nemirnih valov, kot so tisti pod mostom v Petanjcih. Do Kroga pri Murski Soboti smo potrebovali dobri dve uri in se varno izkrcali pri brodu, ki je še danes pomembna prometna povezava čez reko. Spust po reki je navdušil tudi sodelavce v ekipi in strinjali smo se, da je doma vseeno najlepše.