Ob pomembnem jubileju prvega slovenskega vzpona na vrh Mount Everesta bodo v kar šestih muzejih na Gorenjskem pripravili razstavo Neverjetne gore, na kateri bodo prikazali presežke v gorah. 13. maja, ko bo minilo natanko 40 let, odkar sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik kot prva Slovenca stopila na vrh najvišje gore sveta, pa bo Slovenski planinski muzej v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije v Mojstrani pripravil tudi posebno slovesnost s srečanjem z vsemi še živečimi iz prve odprave na Everest in drugimi, ki so že kdaj bili na strehi sveta.

Kot je pojasnila direktorica Gornjesavskega muzeja Jesenice, pod okrilje katerega spada tudi Slovenski planinski muzej, Irena Lačen Benedičič, v muzeju sicer hranijo nekaj gradiva z Everesta. "Pomembno pa se nam je zdelo, da tokrat povabimo tudi druge, da nam razkrijejo kakšen predmet ali zgodbo s svojega trekinga ali vzpona na Everest," je povedala.

Morda so to predmeti, s katerimi so dosegli vrh, morda pripomoček iz baznega tabora ali pa kamenček, ki jim je ostal v žepu s trekinga na območju Everesta. Če se bodo imetniki odločili, da predmete posodijo ali podarijo muzeju, jih bodo uvrstili na občasno razstavo ob slovesnosti 13. maja. Predmete pa bodo zbirali do 25. aprila.

"Najpomembneje se nam zdi, da predmete in zgodbe, ki jih ljudje povezujejo z Everestom, evidentiramo in spoznamo," je dejala Lačen Benedičičeva in poudarila dragocenost nesnovne kulturne dediščine. Meni, da so lahko najbolj zanimivi denimo razlogi, zakaj se je kdo odločil za vzpon na Everest, kakšne so bile priprave in kaj je ob vzponu občutil. "Tega noben predmet ne more pokazati in to so dragocene zgodbe, spomini, ki bi jih želeli zapisati in shraniti zanamcem v Slovenskem planinskem muzeju," je poudarila.

V Gornjesavskem muzeju imajo tudi že iz nekaterih prejšnjih razstav in projektov izkušnje o odzivu ljudi na tovrstne pozive k sodelovanju. "Na splošno lahko rečem, da ljudje radi sodelujejo in prispevajo. Za muzej pa je to, da ga ljudje soustvarjajo, izjemno pomembno," je povedala in izpostavila, da se le tako lahko ustvarja zavedanje o tem, da kulturno dediščino ustvarjamo vsi in da smo zanjo odgovorni vsi, ne le strokovne institucije, ki jo hranijo.