Za ljubitelje (podaljšane) zime in zimskih planinskih vzponov v Sloveniji je Logarska dolina odlično izhodišče za potešitev lastnih hotenj. V slikovito okolico, s strmimi ostenji številnih mogočnih vrhov zavita dolina, ponuja vsakemu planincu nekaj za svoj okus. Če se zapeljemo do konca doline, je manj zahtevnim na razpolago krajši sprehod do slapu Rinke, ki pada 90 metrov v globino ali enourni pohod do Frischaufovega doma na Okrešlju, kjer v zimo zavit pogled na okoliške vrhove v tem letnem času ustavi večino obiskovalcev.

Nad Okrešljem se namreč trenutno začne snežna meja, kar zahteva od obiskovalcev nujno uporabo zimske pohodne opreme, saj v tem delu praktično ni enostavnih pristopov na katero koli goro. Če je zima bolj radodarna s snegom, se tudi pot do Okrešlja sprevrže v zahtevnejšo in predvsem nevarno za zdrs.

Med manj obiskanimi, a nič manj atraktivnimi končnimi cilji v tem delu Kamniško-Savinjske alpske verige so tudi Rinke, štirje povezani vrhovi, ki se strmo dvigajo zahodno od Okrešlja. Najvišja, Kranjska Rinka (2453 m.n.v.), zaradi svoje centralne lege v tem pogorju, ponuja izvrsten pogled čez večino okoliških vrhov kot tudi na Logarsko dolino in dolino Kamniške Bistrice.

Med ostenji Turske gore, Rink in Mrzle gore
Za dosega tega cilja se moramo v neposredni bližini doma na Okrešlju usmeriti proti Turskemu žlebu in Savinjskemu sedlu. Krajša hoja po položnem in dobro označenemu terenu, nas pripelje do razcepa, kjer se držimo smeri za Turski žleb, ki se nam v tem delu, skupaj z meliščem pod njim, že kaže v vsej svoji veličini. Pred začetkom strmejšega dela poti nas korak zanese mimo velike skale, na kateri so spominske table, ki ohranjajo spomin na preštevilne planince, ki so v teh krajih tragično končali svojo življenjsko pot. V opomin, da je varnost v gorah treba jemati skrajno resno, je na tem mestu že primerno nadeti obvezno zimsko pohodno opremo.

Nevarnosti in lepote Turskega žlebu
Poleg »standardnih« cepina in derez, je za pristop po tej smeri nujna uporaba zaščitne čelade, saj je v večni senci Turskega žlebu, skozi katerega smo namenjeni, velika nevarnost padajočega kamenja. Prostrano melišče je dolgo v pomlad skrito pod ogromnimi količinami snega, ki se na tem strmem pobočju spontano plazi vsakokrat po obilnejšem sneženju. Veliki kosi snega lahko delujejo precej zastrašujoče, zato ni odveč opozoriti, da je območje razmeroma varno prehodno le ob stabilni snežni odeji. Primerno opremljeni nato nadaljujemo pot po vedno bolj strmi podlagi proti slikovitemu žlebu, ki razmejuje severna pobočja Turske gore na levi in Rink na desni. Dolg, ozek in strm prehod skozi žleb terja od pohodnika zadostno kondicijsko pripravljenost in odpornost proti vrtoglavici, saj je pogled navzdol z vsakim korakom bolj veličasten. Najhujša strmina je tik pred izstopom iz žlebu, kjer nas po dolgem času znova pozdravi sonce na Malih podih.

Spet sonce na Malih podih
Ko se otresemo sence žleba, nam planinska tabla ponuja veliko izbiro. Za nekoliko bolj utrujene je primeren krajši, polurni skok na Tursko goro, za bolj avanturistične in izkušene pa nekoliko daljši in tehnično zahtevnejši poskus proti Skuti. Mi izberemo srednjo pot, usmerimo se desno navkreber proti Rinkam, do koder imamo še približno uro zmerne hoje po manj zahtevnem terenu. Najprej dosežemo vrh manj izrazite Male Rinke (2289 m), nadaljujemo proti Štajerski Rinki (2374 m), mimogrede lahko prečimo še Koroško Rinko (2433 m) in nazadnje prispemo pod vrh najvišje, Kranjske Rinke. Zadnja strmina pod Kranjsko Rinko navzgor, ob pomoči cepina, praviloma ne povzroča velikih težav, je pa lahko nekoliko problematična ob spustu, zato na vrh preudarno in le v primeru, če ste prepričani o svojih sposobnostih. Ko se dvignemo na greben, nas do vrha loči le nekaj previdnih korakov in uživanje ob veličastnem razgledu se lahko začne.

Vrh je šele pol poti
Po slabih petih urah pretežno strmega terena in dobrih 1500 premaganih višinskih metrih, lahko marsikoga pustijo moči na cedilu. Kot vedno v visokogorju, še posebej pa na tej turi, velja, da je vrh šele polovica poti. Predvsem spust skozi Turski žleb je v vseh letnih časih lahko zelo problematičen, pozimi pa še posebej v primeru zaledenele podlage. Počasen, previden sestop je zelo priporočljiv in dobrodošel, še bolj pa je po naporni poti dobrodošla osvežitev in »martinčkanje« ob koči na Okrešlju, ki skozi celo leto daje obiskovalcem prenočišče, obrok ali zgolj kratek oddih.

besedilo in fotografije: Urban Bera