Njena družina tu pase živino že vse od leta 2000 in zadnjih petnajst let so tudi še edini, ki vsako pomlad iz vasi Studor, peš ženejo čredo na visokogorske pašnike Fužinskih planin. Te so v ožjem varovalnem pasu Triglavskega narodnega parka s strogim naravovarstvenim režimom.

Lucija je tako svojevrstna varuhinja bohinjskih planin in tudi avtentična pričevalka pašništva, ki predstavlja pravo zakladnico naše kulturne dediščine. To bi se moralo v čim bolj avtentični obliki ohraniti za prihodnje rodove.

"Ko je naša družina prišla sem na planino leta 2000, so bili tu še trije stanovi z živino," pripoveduje Lucija, medtem ko sediva na skali, za katero mi šele na koncu hladnokrvno pove, da je najbrž polna kač.

"Tu so bile krave, ena gospa, Anica Bundrova je imela še koze in je delala kozji sir. Tu je bila tudi Minka Ferjanova, še prej pa majerce Cilka in Micka. Vse so pasle krave več kmetov. Potem pa so gospe ostarele, prenehale so jih pasti in sirariti. Zadnjih 15 let je naša družina tu gori še edina, ki pase in dela sir."

Zaraščanje planin se širi zelo, zelo hitro

Včasih so se planšarji vse od maja pa do jeseni z živino selili na različne planine – na Uskovnici so ostajali celo vse do božiča. Planina v Lazu, ki je bila v preteklosti najmočnejša fužinska planina, je v lasti članov Agrarne skupnosti Stara Fužina – Studor. Objekti, ki stojijo na skupnem zemljišču, pa so last posameznih kmetij. Skupno je na planini, ki ima celo svoj izvir vode, poleg sirarne še sedemnajst objektov – pastirskih stanov in hlevov.

Se pa že pozna to, da je Lucija zadnje desetletje tu edina majerca. Gozd prihaja vedno bliže stajam, krčijo se površine visokogorskega pašništva. Staje so v večini preurejene v počitniške domove. Ravnovesje med turizmom in kmetijstvom se nagiba v škodo zadnjega.

"V primerjavi s preteklostjo je stalež živine za kar polovico manjši. Vse, kar se tukaj vidi gozda, to se je še v mojem življenju zaraslo. Prej je bila tukaj takšna čistina, da so še les za kurjavo in za pod sirni kotel komaj dobili. Zaraščanje gre zelo, zelo hitro. Nekaj se čisti, je pa težko očistiti tako veliko območje, kot je Planina v Lazu," je dejala.

Da, po številnih koncih Slovenije se kmetijstvo čisto potihoma umika turizmu. Toda brez obdelane krajine ne bo turistične kulise. Po podatkih, ki jih najdemo v knjižici Žive Deu Tipologija bohinjskih planin, je v 19. stoletju na širšem območju Bohinja delovalo kar 52 planin s skupno več kot tisoč objekti. Danes je aktivnih le še 28 planin. Najdemo jih na območju Vogla, Komne, Pokljuke ter v širšem pasu med dolinama Voje in dolino Triglavskih jezer.

"Vsi radi slikamo živali, vsi radi vidimo žive planine. Se mi pa zdi, da se ljudje, ki pridejo tako visoko, na 1560 metrov, vse bolj zavedajo pomembnosti naše vloge in tega, da je treba podpirati takšne, kot sem jaz. Ker potem bo naša tradicija živela naprej, skozi desetletja, mogoče tudi skozi stoletja," je dejala Gartner.

Tisti, ki prespi v "lazovski skupnosti", ima ekskluzivo

Pritisk turizma se na planini ne čuti. Malo zato, ker je planina dostopna samo peš, malo pa tudi zaradi tega, da so stanovi v lasti domačinov.

"Sem gor pridejo lastniki stanov, eni večkrat, drugi bolj poredko. Vsi se poznamo med seboj in redkokateri stan se oddaja nekomu tretjemu. Po navadi oddamo stan tistemu, ki ga poznamo. Tisti, ki prespi tukaj, ima zato posebno ekskluzivo. Tu smo "lazovska" skupnost in hočemo držati eno tako ravnovesje," je dodala sogovornica.

Ja, "lazovska skupnost" se na planini pozna med seboj. Med stalnimi obiskovalci je tako tudi Tatjana Marušič, ki je med letom že skoraj štiri desetletja nastanjena v Petričevem stanu z letnico 1876. V hiški, kjer je poletja preživljal Dane Zajc, njen nekdanji partner, danes pa je v njem urejen manjši muzej. Njegovo srce je kurišče iz macesnovega lesa, posebnost pa so tudi »plohi« brez žebljev, iz katerih je sestavljena stena bivališča, postavljenega na kamnit zid, saj je bilo pod njim urejeno zavetišče za krave. Se pa v Lazu odvijajo tudi literarni večeri v spomin na Daneta Zajca in Marijana Lipovška, slovenskega skladatelja, ki je prav tako obiskoval to planino.

"Mi smo bili trajnostni, še preden je bilo to moderno"

V tem ranljivem in občutljivem okolju domačini trmasto pazijo, kaj promovirati in koga sploh vabiti na to gorsko planino, ki je v lasti Agrarne skupnosti Stara Fužina-Studor.

"Vsak stan pripada eni kmetiji, zato ga tudi ne morete kupiti. Je pa zanimanje ogromno. Vsak bi si želel biti tukaj, čeprav vzdrževati takšno kočo ni enostavno. Smo odročni, iz doline, če se pelješ s traktorjem, porabiš kar skoraj tri ure in pot ni enostavna. K sreči imamo danes dostop s traktorjem, smo pa včasih še s konji vse nosili, pa še elektrike ni bilo. Zdaj s sončnimi celicami uživamo tudi nekaj udobja iz doline. Imamo stranišče, lahko prhamo, imamo svoj agregat in hladilnik," je povedala Lucija Gartner.

Planina v Lazu spada v zaščitena območja, ki so del Unescove mreže biosfernih območjih. Gre za mednarodno prepoznana območja z bogato biotsko raznovrstnostjo. Julijske Alpe so vse od leta 2003 prvo in največje biosferno območje v Sloveniji. V teh naravnih rezervatih se izvaja mednarodni raziskovalni program Človek in biosfera, ki po svetu že več kot 50 let skrbi za uravnotežen odnos med ljudmi in naravo. In zato znotraj takšne planine trajnostno gospodarstvo ni floskula, ampak nekaj, s čimer se živi že od zmeraj.

"Mi smo bili trajnostni, še preden je bilo to moderno. Ker drugače tukaj gor ne gre. Tukaj moramo biti sonaravni pa krožni in razmišljati, kaj z rečmi, ki ti ostajajo. Vsak transport gor in dol zahteva finančni vložek, čas in nekoga, da to naredi. Tu se trudimo, da smo res minimalni glede odpadkov, pa da v tem okolju najdemo tisto, kar potrebujemo, in da tisto tudi sami proizvedemo."

"Zakaj meniš, da je v mestu kruh bolj bel od mojega tukaj?"

Bohinj je bil stoletja naše najmočnejše planšarsko središče, saj njegovi začetki segajo v 13. stoletje. Sirarstvo je tako skozi zgodovino predstavljalo temelj bohinjskega kmetijstva. Se je pa prelomnica v bohinjskem planšarstvu in sirarstvu zgodila v 60. in 70. letih 19. stoletja, ko so se začele ustanavljati sirarske zadruge. Takrat je nastal bohinjski sir, podoben švicarskemu ementalcu. Kar ne čudi, saj so Bohinjci celo med drugo svetovno vojno svoje sirarje pošiljali na izobraževanje v švicarske sirarske šole.

"Zakaj nisi šla v mesto za bolj belim kruhom," vprašam Lucijo, geografinjo in etnologinjo po izobrazbi.

"Zakaj pa meniš, da je v mestu kruh bolj bel od mojega tukaj?" mi vrne žogico.

"Ne vem, ker so nas po vaseh tako navadili razmišljati v otroštvu." ji odvrnem.

"Prav, ampak jaz mislim, da nimaš prav. Jaz sem v preteklosti tudi imela redno službo, s posluhom delodajalca za delo od doma že pred korono. In tako sem lahko v poletnem času kombinirala delo tukaj na planini in redno zaposlitev. Potem sem se pa vseeno odločila, da bom jaz kar kmetica pa majerca. Ker se mi je zdelo, da zamujam preveč poletij tu na planini. Kot etnologinja imam zdaj občutek, da živim vse tisto, kar smo na faksu opazovali od daleč in raziskovali. Jaz to počnem in delam iz prve roke. Jaz dejansko ohranjam starodavno pašništvo. In se še bolj zavedam pomembnosti svojega delovanja tukaj na planini, v tem občutljivem in krhkem okolju. Treba je pazljivo ravnati z naravo, drug od drugega smo odvisni. Moje krave od paše, od rož, od vode, od tega, kaj nam narava ponuja. Vse bolj bomo prisiljeni iskati kompromise med družbeno pravičnim gospodarskim in okoljsko sprejemljivim kmetovanjem. "