Zapeljite ladjo na Arktiko, ko pritisne zimski mraz, pustite, da se ujame v led, nato pa vozite tja turiste na pasji vpregi ali s sanmi. In če je ta ladja nekaj posebnega - kot denimo dvojambornica -, še toliko bolje: popotovanje postane nekaj prežetega z avanturo, nekaj, s čimer povezujemo tiste stare fotografije popolnih viharjev in možatih starodavnih mornarjev, raziskovalcev s poledenelimi bradami ter junaštvom in mejami človeške vzdržnosti. Točno to so naredili pri Basecamp Explorerju.
V arktični arhipelag Svalbard poletite iz Tromsøja na severu Norveške. Na potovanju poslušate anekdote avanturističnih popotnikov, zavitih v s krznom obrobljene bunde: anekdote o grajenju barikad s smučmi, da bi jih ščitile pred medvedi, pa pripovedovanja o plutju med ledenimi ploščami in kiti samorogi.
Ko pridete prvič na Arktiko konec marca, vas preseneti, kako svetlo je opolnoči tam. Arktika se spremeni od popolne teme do popolne svetlobe v zgolj dveh mesecih. Mraz vas ovije, vas prežame in ne popusti niti za trenutek.
Prestolnica Longyearbyen, populacija: 2.000, leži na enem od fjordov Spitsbergna, največjega otoka arhipelaga. Okoli stoji nekaj zgradb, večinoma sivih, tla in gore naokrog so bela. Fjord je zamrznjen in niti ene zelene zaplate ni videti. Ko zapiha veter, zamegli robove med obrisi gora in obzorjem, prevzame pa vas občutek nadrealistične lepote. In pasjega mraza.
Skafander, rokavice in precej parov nogavic
V bazi vas opremijo s skafandrom, zaščitno masko, čelado, krznenimi rokavicami in orjaškimi škornji. Popotniki nase navlečejo tudi do pet parov nogavic - a je še vedno mraz. Z motornimi sanmi nato z 80 kilometri na uro odbrzite po ledu proti severovzhodu, kjer občasno naletite le na osamljenega severnega jelena. Pri -40 stopinjah je vsak poskus fotoovekovečavanja te pokrajine tveganje ozeblin.
Ko je Nizozemec Willem Barents prvič naletel na to otočje leta 1596, je njegova odprava obtičala v ledu z nenehnimi napadi polarnih medvedov pri tako nizkih temperaturah, da so se možem, zbranim okoli ognja, njihove nogavice že vnele, njihove noge pa so bile še vedno zmrznjene. Angleža Hugha Willoughbyja, ki je sem priplul nekaj let prej, so našli mrtvega v njegovi ladji skupaj z njegovo posadko. Sodeč po poročilu, so nekateri zmrznili "med pisanjem, s peresom v rokah ... drugi za mizo, z žlico v ustih".
37 zim na Arktiki
Pot vas pelje mimo majhne skupine koč ob zaledenelem Templefjordu. Tu je živel svalbardski krajevni heroj Hilmar Nois. Nois je tu preživel rekordnih 37 zimskih sezon, lovil arktične lisice in medvede.
Daleč prek fjorda se v daljavi že vidi destinacija: ladja. A še prej morate mimo ledenika, kjer se zazrete v modrino neokrnjenega ledu in s strahospoštovanjem z očmi sledite odtisom polarnega medveda.
Končno pri ladji Noorderlicht. V pilotski kabini vas takoj objame svet toplote, kadečih se skodelic, šilc vinjaka, toplina mahagonija in medenine, vonj kuhe, starih knjig in zemljevidov. Ladja je bila zgrajena leta 1910 in je šla v enem stoletju že čez številne inkarnacije: svetilnik, hostel za gradbene delavce, klub in prazna lupina, dokler je ni restavriral kapitan Ted van Broeckhuysen s kolegi.
Naslednji dan vas vodnik popelje do kolonije gnezdečih ledenih viharnikov v globokem, zaščitenem kanjonu. Pravi čudež narave - da lahko ptice ležejo jajca v takih razmerah. V drugem delu dneva vam povedo vse o tukajšnjem glavnem prevoznem sredstvu - vpregi aljaških haskijev, preden jo še sami preizkusite. Popolnejšo arktično izkušnjo si težko zamislite.