Vožnja po Daltonu ali s polnim imenom cesti Jamesa W. Daltona sicer ni vedno najbolj slikovita. Nekateri odseki so v popolnem razsulu, naselja ob poti so samo tri, pot se vleče, pregovorno obupno aljaško vreme pa vse skupaj samo še podaljša.
A doživeti (in preživeti) Dalton, eno najbolj odročnih in osamljenih cest na svetu, je izkušnja, ki je ne boste pozabili, izkušnja, ki se lahko, denimo, primerja z vožnjo po avstralskem outbacku. Le da tu namesto kengurujev cesto prečkajo črede severnih jelenov ali pa grizliji.
Cesto, ki pelje čez eno najbolj dramatičnih pokrajin v ZDA, so zgradili leta 1974 kot oskrbovalno pot ob aljaškem plinovodu, za javnost so jo odprli leta 1981, za povratno pot pa boste potrebovali štiri dni.
Začne se pri cesti Elliott severno od Fairbanksa, kraja, do kamor običajno seže noga turistov, konča pa blizu naftnih polj Prudhoe Bay na skrajnem severu, sicer največjega naftnega polja v ZDA. Poimenovana je po Jamesu Daltonu, aljaškem inženirju, ki je nadzoroval gradnjo sistema radarskih postaj DEW na aljaškem delu Arktike in delal kot svetovalec pri prvih iskanjih nafte na severu te ameriške zvezne države.
Samo tri naselja
Cesta, ki teče vzporedno s plinovodom, velja za eno najnevarnejših in najbolj osamljenih v ZDA, vzdolž nje pa ležijo le tri, komaj omembe vredna naselja s pomenljivimi imeni: Coldfoot z desetimi prebivalci na 281. kilometru, Wiseman z 22 prebivalci na 302. kilometru in "metropola" Deadhorse s 25 stalimi prebivalci. Ta številka med sezono poskoči na 3.500—5.000, ko se domačinom pridružijo sezonski delavci.
Drugi dve naselji ob poti, Prospect Creek in Galbraith Lake, sta, razen občasnih tabornikov, neposeljeni, gorivo pa je na voljo na 90. kilometru pri mostu E. L. Pattona čez reko Yukon, v Coldfootu in v Deadhorsu.
Makadam in lov za zlatom
Cesta sama je v glavnem makadamska (tlakovanih je le 175 kilometrov), na mestih povsem dotrajana in luknjasta, za vse, ki se po njej podajajo z osebnimi vozili in motorji, pa je tveganj kar nekaj. Ni treba poudarjati, da na celotnih 666 kilometrih zdravstvene oskrbe ni, zato oblasti vsem, ki se vseeno podajo na to odisejado, svetujejo, da so opremljeni s prvo pomočjo in opremo za preživetje v divjini. Radijskih, internetnih ali mobilnih povezav ni.
Luči morate imeti prižgane vso pot, čaka pa vas tudi kar precej strmih naklonov (do 12-odstotnih; za primerjavo - maksimalni naklon čez Vršič je 10,8 %). Najvišje, 1.444 metrov, se boste povzpeli na prelazu Atigun, kjer se lahko še vedno odpravite kot prvi zlatokopi na lov za zlatom, in, da, tudi severne medvede lahko vidite ob severnejših odsekih ceste, ki so bili sicer leta 2015 v poplavah močno poškodovani, obnovitvena dela, ki se končujejo v teh mesecih, pa so stala več milijonov dolarjev.
Virtualno po cesti
Kljub temu prometa - govorimo o tovornjakih - ni tako malo. V poletnih mesecih se na pot do Prudhoe baya poda okoli 160 tovornjakov, pozimi pa kar 250 dnevno. Dalton Highway se konča nekaj kilometrov južno od Arktičnega oceana, do končne postaje pa nato vodijo zasebne ceste v lasti naftnih družb, po katerih se lahko vozi samo pooblaščeno osebje. Obstajajo pa turistične ture, s katerimi lahko obiščete ocean.
Cesta Dalton je vsekakor ikonična in zloglasna, zato ni čudno, da je bila predmet številnih oddaj, od NBC-jeve Najtežje službe v Ameriki (America's Toughest Jobs) do BBC-jeve Najnevarnejše ceste na svetu (World's Most Dangerous Roads).
Če se v kratkem še ne mislite zapeljati po Daltonu, pa se lahko po tej cesti podate z aplikacijo Google Maps - Dalton Highway je namreč ena najsevernejših točk Severne Amerike na Google Street Viewu. Vabljeni k virtualnemu popotovanju na povezavi spodaj.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje