Le dobre pol ure vožnje od St. Peterburga - če se na pot odpravite s tradicionalnim ruskim prevoznim sredstvom, minibusom, poimenovanem maršrutka - leži mestece Puškin, nekoč znano kot Carsko selo, že od nekdaj pa imenovano tudi ruski Versailles.

Sklop (nekdaj) razkošnih carskih palač, Katarinine in Aleksandrove s pripadajočimi skrbno obdelanimi vrtovi, je bil nekoč simbol carskega zatiranja in je zato po obeh revolucijah, februarski, še očitneje pa po oktobrski, doživel pravi pogrom. V letih in desetletjih po revoluciji so obe palači izropali, kar je ostalo, pa so skoraj popolnoma uničili nemški vojaki med drugo svetovno vojno. Desetletja so starodavna drevesa v parku sekali za kurjavo ali gradnjo, marmorne kipe pa bodisi uničevali bodisi prodajali. Po razpadu Sovjetske zveze so najprej začeli obnavljati manj "problematično" in nekdaj izjemno razkošno Katarinino palačo.

Car Peter Veliki, ki je tudi sicer zaslužen za sloves, ki ga danes pripisujemo St. Peterburgu, kraju, dolgo poimenovanem ravno po njem, je dal palačo postaviti na začetku 18. stoletja za svojo drugo ženo, Katarino I., ki je ruskemu cesarstvu vladala dve leti po njegovi smrti. A sloves enega največjih simbolov ruskega imperializma je palača dobila pozneje, v času vladanja njune hčerke Elizabete, ki se je odločila, da bo Carsko selo postalo njena osrednja poletna rezidenca. Njenemu očetu je bil namreč ljubši njegov Peterhof oz. Petrodvorec, ki leži ob obali Finskega zaliva, in je danes na seznamu Unescove kulturne dediščine.

Rastrelli postavil ruski Versailles
Elizabeta, ki je vladarsko žezlo prevzela leta 1741, si je zaželela pustiti svoj pečat in se je najprej odločila prenoviti "zastarelo" in "skromno" materino palačo. Po več poskusih iskanja arhitekta, ki bi bil kos izzivu (postaviti ruski Versailles), je leta 1752 delo prevzel (in štiri leta pozneje tudi dokončal) Francesco Bartholomeo Rastrelli, italijansko-ruski arhitekt, ki se je podpisal tudi pod številne druge rokokojske ruske arhitekturne mojstrovine, najslavnejši pa je brez dvoma Zimski dvorec v St. Peterburgu, kjer danes domuje eden največjih muzejev na svetu Ermitaž. Prvotno palačo so popolnoma porušili in zgradili to, ki stoji še danes in ki jo je za svojo poletno rezidenco razglasila tudi verjetno najslavnejša ruska carica, Elizabetina snaha, Katarina II. Velika.

Da bi poletna rezidenca ruskih carjev že na daleč odsevala njihovo veličino, so zunanjost okrasili s pozlatami (skupno naj bi samo za zunanjo "okrasitev" porabili kar 100 kilogramov zlata), a še bolj dih jemajoča je bila notranjost.

Jantarna soba - razsipnost, ki ji ni para
Poleg razkošnih uradnih dvoran, Dvorane portretov, slovitega Rastrellijevega belega marmornega stopnišča in t. i. bele jedilnice, je najznamenitejša t. i. jantarna soba, ki jo je krasilo kar za 450 kilogramov jantarja, ki ga je Rastrelli oblikoval in sestavil v mozaik. Dvorana je bila ena najlepših, a tudi za vzdrževanje najzahtevnejših na svetu - desetletja so po trije vzdrževalci hkrati skrbeli, da soba ni izgubila svoje veličine. A to ni bilo dovolj, saj so jo morali do konca 19. stoletja že trikrat popolnoma obnoviti. A vse je bilo zaman. Po neuspešnem nemškem obleganju tedanjega Leningrada so nacistični vojaki ob umiku požgali in uničili vse, kar se je uničiti dalo, tudi večji del Katarinine palače. Stopnišče so na primer popolnoma porušili, Jantarno sobo pa "razstavili" - plošče jantarnih mozaikov naj bi poslali na sedež nacističnega Rajha, kjer se je za njimi izgubila vsaka sled.

Mimogrede, Katarina Velika je na razsipnost svoje tašče gledala s precejšnjim prezirom in dala takoj po njeni smrti ustaviti vsa dela. A Jantarna soba je bila takrat že končana, zato ji ni preostalo drugega, kot da, čeprav nerada, odobri astronomske stroške za njeno vzdrževanje.

V začetku 80. let so se nato pojavile zamisli, da bi Jantarno sobo obnovili, a od zamisli do izvedbe je trajalo skoraj 20 let, za obnovo pa so porabili okoli 12 milijonov ameriških dolarjev. Slovesno sta jo leta 2003 odprla takratni nemški kancler Gerhard Schöder in ruski predsednik Vladimir Putin ob 300. obletnici St. Peterburga.

Poleti se gneči ne moreš izogniti
Naložba se Rusom brez dvoma dobro obrestuje, saj Katarinino palačo in pripadajoče vrtove na leto obišče na desettisoče turistov, ki samo za obisk vrtov med majem in septembrom (ko je obiskovalcev največ) odštejejo po 250 rubljev (dobrih pet evrov in pol), za obisk palače pa še dodatnih 350 rubljev (skoraj osem evrov). Če si želite ogledati še kakšno izmed tematskih razstav, vas bo to stalo dodatnih 100 rubljev. Pri tem velja omeniti, da je obisk palače v lastni režiji v poletnih mesecih tako rekoč nemogoča naloga, saj imajo prednost organizirane skupine, posamezniki pa lahko v palačo pridejo le med 12. in 14. ter med 16. in 17. uro. Po večurnem čakanju, seveda.

A le redki bodo dejali, da se čakanje ne izplača - že ob vstopu v palačo nepredstavljivo razkošje marsikomu vzame dih, občutek, da ste stopili v neki drug svet, pa se s sprehodom iz sobane v sobano, iz ene razkošne dvorane v drugo le še stopnjuje. Če vam ne manjka domišljije (in sposobnosti odmisliti gruč turistov), si lahko skoraj predstavljate, kako so bili videti razkošni sprejemi tujih državnikov in kako so se redki izbranci mastili na večerjah s tudi po 80 (da, 80!) hodi.

Sprehod po galeriji mislecev
Tisti obiskovalci, ki jim po ogledu palače ostane še kaj energije, se lahko nato sprehodijo še po t. i. Cameronovi galeriji, ki jo je po naročilu Katarine Velike zgradil škotski arhitekt Charles Cameron in ki omogoča lep razgled na bližnje vrtove in še eno Cameronovo gradnjo, rimsko kopališče. Gre za nekakšno viseče sprehajališče, ki so ga nekdaj krasili bronasti kipci največjih svetovnih mislecev in drugih znanih osebnosti iz obdobja antike, danes pa na njihovih mestih stojijo replike, namenjen pa je bil krajšim sprehodom in filozofskim razpravam. V spomin na Katarino II., ki je bila tudi sama glasna zagovornica izobraževanja (v desetletjih svoje vladavine je med drugim uvedla javni šolski sistem, ki pa ni dosegel rezultatov, ki jih je pričakovala) in oboževalka filozofskih razprav, je obisk Cameronovo galerije danes mogoč brez plačila (dodatne) vstopnine.

Čolnarna, paviljoni, obeliski, fontane
Katarinino palačo sicer obkroža kar za en kvadratni kilometer vrtov, miniaturnih jezerc in raznih paviljonov, zgrajenih v različnih obdobjih (in posledično različnih arhitekturnih slogih). Sprehode med vrtovi (tudi ti so slogovno različni - od angleških in francoskih do italijanskih - in so jih znova uredili v zadnjih desetletjih z zgledovanjem po zgodovinskih opisih) popestrijo še ljubke utice, že omenjena kopališča, čolnarna v nizozemskem slogu, kitajski paviljon, pa paviljon, zgrajen v turškem slogu v spomin na rusko-turško vojno, marmorne fontane ter mostovi in mostički, ki povezujejo jezera med seboj, razni obeliski in stolpi, posvečeni tej ali oni epizodi ruske zgodovine ...

Če se želi obiskovalec sprehoditi prav do vseh zgradb, mu to tako vzame dobršen del dneva. Poskrbljeno je tudi za lačne in žejne, saj miniaturnih stojnic s hrano in pijačo ne manjka, a vedite, da boste morali že za pollitrsko plastenko vode (sploh, če Carsko selo obiščete poleti) seči kar globoko v žep. Plačljiv je tudi obisk sanitarij, pred katerimi lahko pričakujete precejšnjo gnečo. Če imate srečo in na poti do njih ne zaidete, kot se je to zgodilo nesrečnima japonskima turistkama ob našem obisku.

Aleksandrov dvorec
Le streljaj od Katarinine palače stoji še ena, precej manj razkošna, manj obiskana in v ruski zgodovini bolj problematična Aleksandrova palača. Gre za dvorec, zgrajen v neoklasicističnem slogu, ki ga je Katarina Velika dala postaviti za svojega najljubšega vnuka, poznejšega carja Aleksandra I., kot darilo ob poroki. Aleksander nad palačo ni bil preveč navdušen, zato jo je ob prevzemu prestola podaril svojemu bratu in dediču, Nikolaju (pozneje Nikolaj I.), s čimer je postavil temelje tradiciji - Aleksandrova palača je namreč postala poletna rezidenca prvega v vrsti za prestol.

Zadnji dom zadnjega carja
A večini Rusov in drugih poznavalcev ruske zgodovine se je vtisnila v spomin kot zadnje domovanje zadnjega ruskega carja, Nikolaja II. Nikolaj in njegova žena Aleksandra sta namreč palačo oboževala in v njej preživela dobršen del svojega življenja, zato ni nenavadno, da sta si jo izbrala tudi za svoj hišni zapor po februarski revoluciji leta 1917, ko se je car moral odpovedati svojemu nazivu, premoženju in prostosti. Carja in carico, njune otroke (sina Alekseja in hčerke Olgo, Tatjano, Marijo in Anastazijo) in peščico najzvestejših služabnikov so v palači zadrževali le nekaj mesecev, nato pa so jih premestili v Tobolsk in na koncu, aprila 1918 v Jekaterinburg v Sibirijo, kjer so jih julija istega leta tudi usmrtili.

Aleksandrovo palačo so po koncu prve svetovne vojne preuredili v muzej, ki naj bi Rusom pokazal, kako nesramno razkošno je na njihovih plečih živela aristokracija, a se je kmalu izkazalo, da hodijo v palačo "romat" predvsem njihovi privrženci, zato so palačo zaprli ter njeno notranjost v 20. in 30. letih popolnoma izpraznili - izginili niso le dragocene slike, tapiserije, pohištvo in podobno, pač pa tudi marmorni kamini, parket itd. Ostale so le gole, razpokane stene.

Muzej, posvečen umorjeni družini
Za Ruse je to poglavje zgodovine še danes eno najbolj bolečih, zato ni presenetljivo, da je popolnoma obnovljena le zunanjost palače, notranjosti pa šele zdaj počasi vračajo nekdanji sijaj. Obnovljene so le tri dvorane, med drugim tudi Nikolajeva delovna soba (vključno s posebno sobico za njegovo ženo, ki je tako lahko nevidno prisostvovala moževim sprejemom tujih državnikov in mu pomagala z nasveti), nekaj soban pa je preurejenih v muzej o vsakdanjem življenju carja in njegove družine, predvsem otrok.

Tudi Aleksandrovo palačo obkroža velik park, a ga obišče le peščica turistov. Je pa priljubljen med domačini, ki se v poletnih dneh sončijo na pokošenih zelenicah, najpogosteje pa ga za kuliso svojih poročnih fotografij izberejo mladoporočenci. Vsaj nekaj lepega v sicer ne ravno rožnati zgodovini dvorca.