Gdč. Svoboda, ki razsvetljuje svet

"Življenjska zgodba" Kipa svobode

Bartholdi je v svoj kolos vgradil precej simboličnih podrobnosti. V kroni je 25 oken, ki predstavljajo dragulje in nebeške žarke, ki sijejo na svet; sedem žarkov krone predstavlja sedem morij in celin sveta. Na tablici, ki jo Svoboda drži v levi roki, je z rimskimi številkami zapisan datum 4. julij 1776 – dan, ko je Amerika postala neodvisna. Foto: EPA

V utemeljitvi, zakaj naj bi Kip svobode uvrstili na seznam spomenikov kulturne dediščine, je zapisano tudi, da je ta kolos »mojstrovina človeškega ustvarjalnega duha«. Velja za enega največjih tehnoloških dosežkov 19. stoletja. Hkrati pa ima veliko simbolno vrednost: stoji na vhodu v newyorško pristanišče in že dobrih 120 let izreka dobrodošlico milijonom prišlekov v ZDA. Foto: EPA

Baker, ki so ga uporabili pri ustvarjanju 46,05 metra visokega kipa, tehta 31 ton. Skupna teža jekla v kipu je 125 ton, njen betonski podstavek pa tehta kar 27.000 ton! Bakrena obleka kipa je debela samo 2,37 mm, približno toliko kot en kovanec. Svobodin kazalec je dolg 2,44 metra, dlan pa pet metrov. Njen nos je dolg 1,37 metra. Foto: EPA

Za milijone priseljencev je (bila) ena najprepoznavnejših ikon Združenih držav Amerike in univerzalni simbol svobode prva podoba obljubljene dežele.

Kip svobode — Bartholdi je v svoj kolos vgradil precej simboličnih podrobnosti. V kroni je 25 oken, ki predstavljajo dragulje in nebeške žarke, ki sijejo na svet; sedem žarkov krone predstavlja sedem morij in celin sveta. Na tablici, ki jo Svoboda drži v levi roki, je z rimskimi številkami zapisan datum 4. julij 1776 – dan, ko je Amerika postala neodvisna. Foto: EPA

Kip svobode, 11. 9. 2001 — Baker, ki so ga uporabili pri ustvarjanju 46,05 metra visokega kipa, tehta 31 ton. Skupna teža jekla v kipu je 125 ton, njen betonski podstavek pa tehta kar 27.000 ton! Bakrena obleka kipa je debela samo 2,37 mm, približno toliko kot en kovanec. Svobodin kazalec je dolg 2,44 metra, dlan pa pet metrov. Njen nos je dolg 1,37 metra. Foto: EPA

Kip svobode je bil francosko darilo Američanom ob 100. obletnici deklaracije neodvisnosti, hkrati pa skupni projekt Amerike in Francije. Veljaki so se dogovorili, da bodo Američani zgradili podstavek, Francozi pa kip, ki naj bi ga nato sestavili v ZDA. A na obeh straneh Atlantika so imeli denarne težave, zato je prišlo do desetletne zamude …

Stiskaški (ameriški) bogataši
V Franciji so sredstva zbirali na različne načine: z javnimi prispevki, zabavami in celo loterijo, v ZDA pa z dobrodelnimi gledališkimi predstavami, razstavami, dražbami in nagradnimi igrami. Pomembno vlogo pri polnjenju mošnje za podstavek je imel tudi Joseph Pulitzer (po njem se imenuje Pulitzerjeva nagrada) s svojim časopisom The World, v katerem je kritiziral nepripravljenost bogatih, da bi prispevali kaj denarja za gradnjo podstavka in tako motiviral ljudi, da so le kaj prispevali.

Izdelavo kipa so v Franciji zaupali Fredericu-Augustu Bartholdiju, dela naj bi torej zaključil leta 1876 – ob stoletnici Ameriške deklaracije neodvisnosti. Medtem ko so se odgovorni ubadali z zbiranjem denarja, je Bartholdi načrtoval to kolosalno bakreno strukturo. Pri delu mu je pomagal inženir Gustave Eiffel, ki je oblikoval tudi znameniti stolp v Parizu – oblikoval je masivni železni pilon in sekundarno ogrodje, zaradi katerega se lahko bakreni ovoj kipa premika neodvisno.

Odprtje z desetletno zamudo
Leta 1885 so Američani le zbrali dovolj denarja za podstavek in gradnjo dokončali aprila 1886. Kip je bil dokončan že leta 1884 (Francozi so bili očitno pri zbiranju prispevkov bolj učinkoviti) in je od junija 1885 čakal v newyorškem pristanišču, kamor je iz Francije priplul na ladji Isere v 350 posameznih kosih, zapakiranih v 214 zabojev. Za sestavljanje kipa so potrebovali štiri mesece in 28. oktobra 1886 se je z desetletno zamudo le zgodilo veličastno uradno odprtje veličastnega Kipa svobode pred tisoči gledalcev.

Nemirno življenje zelenkaste lepotice
A gdč. Svoboda, ki je bila do leta 1902 tudi svetilnik, ni imela mirnega življenja … kip so nekajkrat prestavili, prišla je v roke različnih oskrbnikov, bila je tudi žrtev vandalizma – da (poskusov) samomorov in terorizma niti ne omenjamo … Ime otoka, na katerem se lepotica nahaja, so leta 1956 spremenili v Liberty Island. Leta 1984, malo pred njenim 100. rojstnim dnem in ob začetku njene prenove, pa je Kip svobode Unesco uvrstil na svoj seznam svetovne kulturne dediščine. Prenovljeni kip so za javnost spet odprli 5. julija 1986 in tako proslavili njegovo 100-letnico.

Čeprav je Kip svobode s parkom že desetletja izjemno priljubljen spomenik in ga je letno obiskalo prek pet milijonov ljudi, so po terorističnih napadih 11. septembra 2001 za obiskovalce otok Liberty zaprli. Po 100 dnevih so ga spet odprli, samo območje v neposredni bližini kipa pa si obiskovalci lahko spet ogledujejo od 3. avgusta 2004 naprej. Lahko se sprehodijo po razgledni terasi na podstavku kipa, si ogledajo muzej in celoten park Fort Wood okrog kipa – za muzej in podstavek se je potrebno najaviti vsaj nekaj dni prej. Še vedno pa ne smejo v Svobodino krono (nekoč se je tja nagnetlo do 30 obiskovalcev naenkrat) in samo bakreno strukturo, od koder se je odpiral veličasten pogled na Newyorško pristanišče. Saj veste, vseprisotna grožnja terorizma.

"Ujeta" med New Yorkom in Jerseyjem
Za mnoge je (bil) torej ob obisku New Yorka obvezen izlet na otok, ki mu kraljuje gdč. Svoboda. Pripravljeni morajo biti na dolge vrste, še posebej v poletnih mesecih – pred 11. septembrom je bila običajna čakalna doba za trajekt do kipa, nakup kart in dostop do krone več kot tri ure. Nekateri pa si kip raje ogledajo kar z (brezplačne) vožnje na trajektu, ki pluje med Staten Islandom in Manhattanom, od koder je pogled na Kip svobode zares izjemen, hkrati pa se jim pred očmi odpira še panorama spodnjega Manhattana. A – zanimivo – mesto, ki leži najbliže fotogenični zelenkasti lepotici, ni New York, temveč (nič kaj privlačen) Jersey.

Alenka Klun