S celim svetom pod sabo. Foto: Martina Kmet
S celim svetom pod sabo. Foto: Martina Kmet
Izposoja džipa je bila najboljša odločitev za odkrivanje kirgiških planjav in druženje z domačini. Foto: Martina Kmet
Maroko ponuja številne slikovite panorame, od puščavskih sipin do zelenih oaz. Foto: Martina Kmet
Avstralski koralni greben je očarljiv tako nad, kot tudi pod vodo. Foto: Martina Kmet
Eno lepših in srčnejših doživetij v Indiji je bil obisk šole Piali Ašar Ali, ki jo je skupaj s svojim možem ustanovila slovenka Mojca Gayan. Foto: Martina Kmet
V Aziji za kosilo s Coca-Colo odšteješ manj kot evro, če izbereš prostor, kjer se navadno zadržujejo domačini. Foto: Martina Kmet
Otroci in starejši so tisti, ki jih zaradi njihove energije in hudomušnosti na poti najraje ujamem v objektiv. Na sliki dekle iz Lobmoka, Indonezija. Foto: Martina Kmet
Blišč in beda Manhattna. Foto: Martina Kmet
Avstralija ponuja čudovite sončne zahode. Foto: Martina Kmet

Tako kot na vseh drugih potovanjih, na primer po Kitajski, Maroku, Indiji, Indoneziji, Avstraliji in Združenih državah Amerike, je Martina spomine vtisnila v fotografski aparat, ki je njen nepogrešljivi popotnik tudi v vsakdanjem življenju. V njem so, med drugim, shranjeni še najnežnejši zaljubljeni in družinski spomini številnih njenih prijateljev.

"Kitajska je dežela, v kateri se srečaš s popolnoma novim svetom. Indija ti omogoča res posebno doživetje. Indonezija je morda ena najbolj skomercializiranih dežel, kar sem jih obiskala. Maroko je ena najslikovitejših. Najdaljša je bila pot v Avstralijo, ki te nikakor ne pusti ravnodušnega. Uzbekistan in Kirgizija pa sta dokaj neobičajni destinaciji, a prijazni do popotnikov vseh starosti, čeprav sem tam srečevala predvsem starejše. Združene države Amerike pa ... Združene države Amerike. Nič kaj drugačne niso od tega, kar vidimo na televiziji."

Tako je pogovor o svoji strasti, potovanjih, začela Martina Kmet, ki ni običajna popotnica. Destinacije za obisk ne izbira iz kataloga, pot ni vedno natančno zarisana, največje znamenitosti držav niso vedno prve na spisku. Pogosto potuje sama. Prvi razlog je predvsem samostojno iskanje lastnih poti in doživetij, razmišljanja in preizkušanja same sebe. Drugi pa je povsem praktične narave. Ker je tudi fotografinja, rada vstaja zgodaj zjutraj in ves dan išče pravo svetlobo in prave trenutke. Prav zato sama sebe niti nima za fotografinjo, ampak pravi, da preprosto nekaj vidi v ljudeh okrog po svetu in to rada ujame v objektiv.

Svet je lep
"Svet je dober in je lep," pravi, "v to moraš verjeti, če želiš potovati na tak način, kot jaz. Ne sme te biti strah, sploh pa moraš doma pustiti vse morebitne stereotipe in predsodke. Prepotovala sem že velik kos sveta in do zdaj se mi ni zgodilo še nič groznega, grdega. Poleg tega na poti srečuješ ljudi, ki prav tako spoznavajo svet. Eni so na poti nekaj tednov, drugi nekaj mesecev, tretji potujejo tako, da niti ne vedo, kdaj se bodo vrnili domov. Veliko doživimo skupaj, se pogovarjamo. Slišiš zgodbe, ki jih sicer nikoli ne bi. In to te bogati. Potovanja ti dajejo občutek sreče, izpopolnjevanje samega sebe, ne nazadnje tudi adrenalina, ki te drži pokonci tudi v času, ko si doma."

Martina preudarno izbira proste tedne in tu vidi veliko razliko z mladimi popotniki severnih držav: "Kot mi pravijo, imajo na primer Nizozemci ali Belgijci veliko več možnosti za potovanja. Dopust imajo daljši, mnogi pa so mi tudi povedali, da si v dogovoru z delodajalcem vzamejo še več časa in pri tem jih ne skrbi, ali bodo še imeli službo, ko se vrnejo."

Poleg razpoložljivega dopusta, letnega časa in cene letalskih kart je tako eden temeljnih meril za izbiro potovanja možnost različnih doživetij: treking, kultura, zanimivi ljudje, potapljanje. Prav slednje je postalo tudi rdeča nit vseh potovanj. Prve informacije dobi na spletu: "Preberem potopisne zgodbe, bloge in druge članke. A nikoli ne moreš biti povsem prepričan o tem, kar je napisano. Zato najkakovostnejša navodila in priporočila za potovanje naberem na kraju samem."

Otroci, ki se ne smejejo
Zadnje potovanje, s katerega se je vrnila, je pot v Kirgizijo in Uzbekistan. "Obe deželi sta se me zelo dotaknili. Obe sta muslimanski. A nobenega ekstremizma ni čutiti. Mladi do 18. leta sploh ne smejo hoditi v mošejo, prav zato, da jih ne bi spreobrnili v skrajneže. Ljudje tam niso pretirano zakriti, tudi kakšno pivo se je dalo dobiti." Domačini so prijazni, odprti, topli so, gostoljubni in nasmejani, radi pomagajo, je še povedala Martina, ki rada potuje po muslimanskih državah.

"V Uzbekistanu je kar nekaj težav s sporazumevanjem. Govorijo tudi rusko, a jaz tega jezika ne poznam dobro. Angleško pa večinoma ne znajo. Ko sva bili s kolegico na t. i. 'share taxiju', sva na koncu vožnje želeli plačati en evro. Vožnja bi nas sicer stala desetino tega zneska. Obe najini sopotnici sta takoj začeli opozarjati, da je to preveč, in od voznika zahtevali vračilo denarja. Sprva nisem niti dobro razumela, za kaj gre. Nato smo se skupaj vozili še 20 minut. Nismo se razumeli, a ves čas smo se smejali. Ena od deklet nama je na listku ponudila svoje podatke in naju povabila v goste. Nisva preveč razmišljali in vabilo sprejeli. Pri njih doma nas je pričakala polna miza dobrot, domači so nas bili res veseli. Naslednji dan so nas celo peljali na izlet."

Martina se na pot nikoli ne odpravi z občutkom, da bi se ji ljudje, ki nimajo take sreče, kot jo ima sama, morali smiliti. Popolnoma sprejema vsako kulturo in način življenja ter okolje, v katerem živijo. Toda ob potovanju z džipom po notranjosti Kirgizije, po nomadskih naseljih, se je srečala tudi z otroki, ki se niso smejali. In to se je je zelo dotaknilo.

To pot je povezala z dobrodelno noto: "Zakaj se ti otroci ne smejejo? Nisem mogla razumeti, saj so bili običajno nasmejani povsod, kamor sem prišla, kljub revnemu življenju. A po tem, ko sem z njimi preživela nekaj časa, sem razumela, da so bili le prestrašeni, ker niso navajeni turistov. Turistični džipi se običajno niti ne ustavijo v teh naseljih. Potem sva jima s kolegico pokazali, kako delujejo svinčniki, krede, barvice, igrače, in so se sprostili. Nikoli ne bom pozabila dečka, ki je, ko sem mu pokazala, kako s kredo nariše sonce, še sam postal en sonček."

Poslušati je treba svoj notranji glas
Veliko bolj turistična država je Maroko, je še povedala Martina: "Turisti domačinom predstavljajo predvsem vir zaslužka. Vsi vodniki te ves čas opozarjajo, naj ljudem ne zaupamo, a se nismo pustile prepričati. In izkazalo se je, da je bilo dobro, da smo zaupale občutkom. Vsi so bili prijazni z nami." Maroko pa je tudi dežela izjemno slikovitih pokrajin. Maroko je blizu in je država, ki bi jo vsak človek moral spoznati. "Je pa skomercializiran, to ni skrivnost. A barantanje sem vzela v svoj prid in ob njihovem vsiljivem ponujanju številnih izdelkov sem začela še jaz ponujati svoje reči in smo se tako vsi zabavali." Podobno slikovit, a veliko bolj skomercializiran pa je Bali, ki naše sogovorke prav zaradi tega ni pretirano navdušil. Lokale imajo v lasti Evropejci, na jedilnikih so pice, pohani zrezki in podobno. Ona se raje usede v kakšno krajevno domačo gostilnico, pokramlja z domačini in zaužije pristen obrok.

Ti so ji nekaj težav povzročali v Indiji, kjer ji je tudi najmilejši obrok zaradi močne začinjenosti pustil mehurje na ustih. "Indija je pravi kulturni šok. Je drugačna, posebna. Tam so vsa človeška čutila na preizkušnji." V Indiji je Martina (s starim železnim vlakom, polnim izključno moških, pa tudi kokoši in drugih živali) odšla na obisk k Slovenki, ki jo je v Indijo pripeljala ljubezen. 30 kilometrov iz Kalkute je odprla šolo in z možem širita zavest o pomenu šolanja. Njuna zgodba je navdihujoča, pravi Martina. Če sta sprva zelo težko v šolo privabila prve otroke, je ta kmalu postala premajhna in sta morala zgraditi novo.

Božič na letalu
Dogodivščin je seveda veliko več in še kar nekaj jih je Martina Kmet delila z nami v klepetu. Za konec morda velja omeniti še božič na letalu proti Avstraliji in sarme, ki so jo čakale ob prihodu: "Avstraliji sem namenila mesec in pol časa. Pot z letalom je bila dolga in ne znam opisati, s kakšnim veseljem sem doživljala snidenje s prijateljico ob prihodu. Celo sarme so pripravili in v tistem božično-novoletnem času sem se počutila kot doma."

Tudi to potovanje je Martina opravila sama. In še danes si ne zna razložiti občutka izjemne sreče, ki ga je doživela v deželi "tam spodaj". Morda je povezano tudi s tem, kar je odgovorila ob zadnjem vprašanju "Kje bo Martina čez 20 let?". "Bom tam, kjer bom takrat želela in hotela biti." In to je svoboda.
Mateja Brežan, Radio Koper