Oba velika navdušenca nad potovanji sta dopuste v preteklih dneh preživela na različnih koncih sveta, vse bolj pa je v njima tlela želja po obisku neraziskanih in neobljudenih. A ti kraji so po navadi povezani z zelo visokimi stroški ne le potovanja tja, temveč tudi namestitve in hrane. In tako sta začela brskati po alternativnih možnostih za potovanja. "Spletna stran Workaway omogoča pregled seznama različnih gostiteljev s celega sveta, ki iščejo prostovoljce z različnimi veščinami za pomoč pri delu doma, IT-področju, v restavracijah, hostlih, farmah oziroma za skoraj kakršnakoli dela. Gostitelj ti v zameno za tvoje delo namesto plačila nudi hrano, namestitev in plača ostale stroške, povezane z bivanjem. Pokazati moraš le veliko mero navdušenja, veščin in dobre volje."

In sta šla, v najbolj severno mesto v Kanadi, kjer so na omenjeni spletni strani še ponujali možnost prostovoljnega dela. Letovišče, kjer sta delala, vsako leto prejme več kot 500 prijav, in bila sta izjemno srečna, da sta se znašla med 50 izbranci. Ostaneš lahko mesec ali in dva, s svojim delom odplačaš vse stroške, hkrati pa večinoma delaš v naravi in spoznavaš ljudi z vsega sveta, pripovedujeta navdušena, da sta na tak način lahko preživela več tednov, medtem ko bi, če bi bila običajna gosta, z veliko odpovedovanja tam lahko preživela le nekaj dni. "Skratka, to je res win-win priložnost."

Več pa v spodnjem intervjuju.

Sta izbirala med več možnostmi? Sta že kdaj bila na taki obliki dopusta?
Najina velika želja je obiskati Antarktiko, tako da sva iskala dežele, kjer bi lahko doživela ekstremno polarno izkušnjo, ki vsaj malo spominja na Antarktiko. Od nekdaj pa sva si želela videti tudi auroro borealis oz. severni sij. Najine možnosti so bile Grenlandija, Aljaska, Svalbard, a na koncu sva se odločila za kanadsko mesto Yellowknife, ki je na spletni strani Workaway naveden kot najbolj severna opcija v Kanadi, kjer gostitelji še iščejo prostovoljce, in ki je eno najboljših mest na Zemlji za opazovanje aurore, saj je za njega značilno suho podnebje, brez veliko oblačnosti v zimskem času. Pravzaprav nisva bila v samem mestu Yellowknife, ki je prestolnica Northwest Territories (Severozahodnega teritorija), ampak sva bila od tam oddaljena dobrih 100 kilometrov, v koči sredi divjine, stran od vsake civilizacije, kjer ni več cest, mobilnega signala in druge infrastrukture. Edino prevozno sredstvo do tu je t. i. bush plane, ki pozimi pristane na zaledenelem jezeru, poleti pa na vodi. V času, ko jezero zmrzuje oz. se tali, pa ni letalske povezave. Gre pa za elitno letovišče v divjini z imenom Blachford Lake Lodge, kjer drugače tedenska namestitev stane skoraj 5000 $. Tu potem sobivajo gosti in prostovoljci, ki skrbijo za njih.

Kako je potekal sam izbirni postopek: koliko je bilo prijavljenih, koliko časa je preteklo med vajino prijavo in novico, da sta sprejeta?
Blachford Lake Lodge je izjemno priljubljena destinacija za prostovoljce, na leto prejmejo čez 500 prijav, sprejmejo pa približno 50 prostovoljcev. Prijavila sva se avgusta 2016, pozitiven odgovor pa sva dobila decembra, tam sva preživela dva meseca, februar in marec 2017. Sicer sva po izobrazbi pravnik in režiserka, ki pa med potovanji rada snemava travel videe in fotografirava. Tako sva v prijavi navedla te veščine, kar so prepoznali kot najino prednost in naju sprejeli. Poleg ostalega dela, ki ga tu opravljava, veliko časa posvetiva fotografiranju in snemanju videovsebin za njihove promocijske dejavnosti.

Kako so potekale priprave? Vedoč, da gresta v oster mraz, sta morala verjetno precej prilagoditi svojo prtljago, kupiti topla oblačila ... Nizke temperature otežujejo različne vidike življenja, recimo tudi fotoaparatu hitro zmanjka baterije? Kako sta se "oborožila" za tovrstne težave, so vama dali kakšne uporabne namige?
Normalna temperatura v zimskem času na tem območju je med –25 in –35 °C, spusti pa se tudi do –45 °C, zato sva morala seveda vzeti s sabo obutev in oblačila, ki so kolikor toliko primerna za takšne ekstremne temperature. Sicer pa tukaj vsak prostovoljec in gost dobi tudi ustrezna oblačila in obutev za življenje v takšnih razmerah. V teh razmerah se hitro naučiš, kako zelo pomembno je, da se zaščitiš pred mrazom. Potrebno je pokriti vse dele telesa, da je koža zaščitena, in biti oblečen v veliko slojev, da se ohranja toplota. Tako so del obvezne opreme dolge spodnjice in dvoje volnene nogavice:).

Če nisi previden, lahko hitro dobiš ozebline, včasih je dovolj že nekaj minut izpostavljenosti. Sicer pa je pri tako nizkih temperaturah ključno to, da je telo v stalnem gibanju in na ta način proizvaja toploto. Na primer, ko stopiš iz koče na mrzel zrak, se ti v nekaj sekundah začnejo lepiti trepalnice v obliki belih kristalov in lasje dobijo prav pravljično podobo. Življenje v takšnih razmerah je bil najprej šok za telo, potem pa sva se hitro navadila.

Treba je bilo prilagoditi tudi foto- in videoopremo, ki v teh razmerah zahteva dodatno skrb in previdnost. Tako je treba vedno s seboj v žepu nositi dodatno polno baterijo, obstoječo baterijo na kameri pa je dobro zaščititi še s kakšno volneno zaščito ali pa na baterijo prilepiti kar grelno vrečko. Največja nevarnost je, da te lepote auror v nočeh pri –40 stopinjah hitro tako potegnejo v fotografiranje in iskanje najboljšega kadra, da pozabiš na mraz, dokler ne opaziš, da prsti na roki niso več sposobni sprožiti sprožilca, kar je rdeči alarm za pobeg v pravo finsko savno. Tam nato telo spet oživi na +70 stopinjah in se zares zaveš, v kako skrajnih razmerah živiš.

Kako je potekala sama pot, da sta prišla do cilja? Kako so vaju sprejeli?
Najboljša povezava iz Evrope v Yellowknife je iz Londona s kanadskim nizkocenovnim prevoznikom Westjet. Tako sva ob prihodu v Yellowknife najprej preživela nekaj dni tam, da sva se aklimatizirala. Bivala sva pri Johnu, ki skrbi za logistiko koče Blachford in gostoljubno deli svojo hišo z vsemi prostovoljci, ki prihajajo in odhajajo. Ljudje v tem koncu sveta so zelo gostoljubni, saj je območje zelo redko poseljeno, in je tako vsak gost dobrodošel. Do lodgea sva potem letela s t. i. bush plane. Gre za manjše propelersko letalo, ki sprejme med 10 in 15 potnikov, let pa traja pol ure. Že sam polet s takim letalom je posebno doživetje, saj letiš nad tisočimi manjšimi in večjimi jezeri, in hitro se zaveš, v kakšno divjino se odpravljaš. Vseeno so se nama porajala vprašanja o tem, kakšno bo sploh življenje skoraj na robu sveta, daleč od vsake civilizacije. Vendar so bile vse skrbi odveč, saj so naju v lodgeu zelo lepo sprejeli. Z ostalimi 13 prostovoljci smo se takoj ujeli in postali smo kot ena velika družina. Takšne vrste prijateljstvo in povezanost zares začutiš med ljudmi, zbranimi v divjini, kjer imajo vsi podobne interese in veliko željo po raziskovanju ter odkrivanju neznanega sveta. Z nami je živelo in delalo tudi nekaj fantov, ki pripadajo plemenu Dene, ki je ena izmed skupnosti prvotnih naseljencev na tem območju. Bili so odlični učitelji in voditelji z zelo modrimi nasveti o življenju na tem področju, ki je sicer v devetdesetih letih obogatelo z rudniki diamantov.

Je ta oblika, da dobijo "delovno silo" prek workawaya, pri njih stalna praksa? Kako poteka vajin običajni dan?
V Blachford Lake Lodgeu so imeli v preteklosti stalno zaposlene delavce, potem pa so prešli na sistem s prostovoljci, ki se zaenkrat odlično obnese. V tem sistemu imajo vsi udeleženci koristi. Lastniki imajo motivirane, zadovoljne delavce, prostovoljci dobijo možnost za neverjetno doživetje, gosti pa spoznajo zanimive ljudi s celega sveta. Občutek vseh je, kot da smo ena velika družina.

Delo tukaj je zelo raznoliko, vsak se nauči vseh opravil, le nekatera dela so zaradi varnosti ali daljšega uvajanja omejena samo na nekaj ljudi. Takšna dela so npr. žaganje z motorno žago in vožnja motornih sani (ki jih večinoma uporabljajo za prevoz drv za kurjavo iz okoliških gozdov ter prevažanje prtljage in zaloge hrane med letalom in kočo). Prostovoljci delajo 6 ur na dan in imajo en prost dan v tednu. Veliko je pomivanja posode in pospravljanja, zlaganja posteljnine, recikliranja, priprave hrane, kuhanja, kidanja snega, skrbi za sončne plošče, priprava savne in jacuzzija ter dela z lesom za kurjavo. Seveda pa obstajajo tudi bolj nevsakdanja opravila, kot so vrtanje luknje v skoraj 2 metra debel led, da se lahko črpa voda, ki jo porabijo za pitje, tuširanje in pomivanje posode, mešanje vsebine kompostnega stranišča, nabiranje smole za pripravo kreme za roke ter izdelovanje ledenih lučk iz javorjevega sirupa.

Najljubša opravila pa so tista, ki jih počneš z gosti, kot vodič oz. spremljevalec. To so tek na smučeh, gradnja igluja, pohodništvo, drsanje, hokej, lovljenje rib v zamrznjenem jezeru, kolesarjenje po snegu s posebnim kolesom. Obstajajo pa tudi dnevna, nočna in aurorska izmena, pri katerih je glavna skrb za goste.

Najbolj zanimiva je aurorska izmena, ko delaš od polnoči do šestih zjutraj. Pri tej izmeni si zadolžen za preverjanje vidnosti aurore vsakih 15 minut. Ko aurora razsvetli nebo, pa entuziastično tečeš od vrat do vrat gostov in jih budiš v upanju, da ne zamudijo vedno impresivnega, a vsakič drugačnega plesa severnega sija.

Kaj vaju je doslej najbolj navdušilo pri a) delu, b) naravi in c) življenju na tem zelo oddaljenem koncu sveta?
Pri delu naju je navdušila raznolikost opravil, saj noben dan ni enak drugemu, tako da beseda rutina v tem okolju sploh ne obstaja (smeh). Zanimivo je, da sva opravljala dela, ki jih doma sicer nisva nikoli izkusila - npr. Metod je z motorno žago pripravljal zaloge za kurjavo, Rahela pa je za goste vodila delavnice fotografiranja aurore. Največ pohval pa sva skupaj pobrala pri teamskemu delu v kuhinji, saj naju je menedžerka izbrala za kuharja v dneh, ko je imela glavna chefinja prosti dan. Tako sva enkrat tedensko kuhala kosila in večerje, včasih tudi za več kot 30 ljudi.

To je bila tudi dobra priložnost za promocijo slovenske kulinarike, tako da sva jo izkoristila za peko potice, ki je požela veliko pohval. Sicer pa sva oba rada vodila goste na pohodniške izlete s krpljami, tek na smučeh, in tako preko sproščenih pogovorov spoznavaš goste, njihove države, in spleteš prijetna, a kljub mrazu topla prijateljstva (smeh).

Pri naravi naju je prav gotovo navdušilo dejstvo, da dejansko živiš v divjini, kjer ni vasi ali mesta v radiju 100 kilometrov. Vse proste dni sva izkoristila za pohodništvo, tek na smučeh in raziskovanje področja okoli lodgea. Tišina ima v teh krajih poseben pomen, saj jo tu zares začutiš v polnem pomenu besede. Tudi t. i. digital detox (elektronska razstrupitev, op. p.) nama je koristil, saj telefoni nimajo signala, dnevni prenos podatkov pa je omejen na minimum. Prav neverjetno je, kako nihče od nas ni pogrešal telefonskega signala ali hitrega spleta. Tako smo imeli res več časa, da smo ga preživeli skupaj in se spoznavali. Sploh zabavni so bili večeri ob ognju in družabnih igrah. V veliki meri smo se nasmejali tudi svojim različnim navadam, jezikom in kulturam, od koder prihajamo, saj vsak prinese nekaj unikatnega v ta miks ljudi.

Kako poteka dan turista na tem območju? Kakšni gostje in od kod prihajajo v ta "resort", kjer sta?
Turisti pridejo na lokacijo povprečno za 3 dni. Za nastanitev imajo na izbiro sobe v lodgeu ali pa v zunanjih lesenih kočah, ki sprejmejo 4-8 ljudi. Po zajtrku imajo na izbiro aktivnosti, kot so pohodništvo, tek na smučeh, gradnja igluja, lovljenje rib v zamrznjenem jezeru, vožnja z motornimi sanmi, jacuzzi, savna. Nato se vrnejo v kočo na kosilo, po kosilu sledijo podobne aktivnosti kot dopoldan. Proti večeru je tudi čas za ročno ustvarjanje, npr. izdelovanje kreme za roke iz smole smreke, izdelovanje lesenih lovilcev sanj (dream-catcher), priprava lučk iz javorjevega sirupa, fotodelavnice na temo fotografiranja aurore. Ponoči pa se tu spi bolj malo, saj je zaradi aktivne aurore tu treba pokazati še praktično znanje fotografiranja, ki je bilo pridobljeno na fotodelavnicah. Veliko je gostov z Japonske, Kitajske, ZDA, pa tudi Velike Britanije.

Videla sem čudovite fotografije aurore? Kako je potekal lov nanjo: je treba samo vstati in je to to ali je treba ujeti poseben trenutek?
Severni sij ali aurora se običajno pojavlja v krajih blizu severnega Zemljinega pola, zato je to področje v Kanadi eno izmed najbolj obljudenih področij za opazovanje aurore. Aurora nastane kot rezultat eksplozij na Soncu, energetski delci dospejo in trčijo v magnetno polje Zemlje. Ti zaradi vsebnosti kisika in dušika zasvetijo v zeleni, rdečkasti, modri, včasih tudi vijolični barvi, kar ustvarja nepozabne, spektakularne in zares impresivne aurore. Že cel dan smo po navadi spremljali določene spletne strani in aplikacije, ki zelo točno napovejo aktivnosti auror, skoraj do minute natančno. Takoj, ko je padla noč, nismo odlepili oči od severne strani neba (no, vsaj prvih nekaj tednov ne, ker po slabem mesecu je bila aurora že čisto normalen pojav na nebu in smo v primerjavi s prvimi tedni malo manj skakali naokrog s fotoaparati) (smeh). Če je bilo nebo brez oblakov, smo imeli veliko možnosti, da smo že takoj po sončnem zahodu videli prve severne sije, ki so lahko trajali od nekaj minut do nekaj ur! Fascinantno za to področje je dejstvo, da so trenutki z auroro ponovljivi, tako da imaš zares dovolj možnosti, da jo doživiš v celi njeni lepoti.

Vedno smo se nasmejali, ko smo na lovu na najboljšo fotografijo aurore okoli koče ali jezera naleteli na strastnega fotografa, ki je z lučko na glavi in stativom v roki brezglavo tekel naokrog in entuziastično iskal najboljši kader žareče, plešoče zavese (smeh).

Je pa kljub temu vsaka aurora unikatna, hitro spreminjajoča se in povzroči, da te njene lepote odpeljejo tako daleč, da pozabiš na mraz, ki je tu zares neusmiljen. Zato smo se naučili, da je vedno bolj pametno fotografirati v paru, da vsaj eden ostane prizemljen in tako svojega fotografskega kolega opominja o pomembnosti vrnitve na plus temperaturo (smeh).

Je kaj, kar zdaj v teh razmerah, zelo pogrešata?
Načeloma ne, ker sva imela eden drugega, mogoče se ne bi branila kakšnega piva ali pa kozarca vina, saj v lodgeu ne prodaja alkohola (smeh).

Kako je s prehrano, higieno, kurjenjem, skratka vsemi običajnimi aktivnostmi, ki pa so verjetno tam malce otežene?
Hrana je bila več kot odlična in kljub veliko fizičnega dela, ki smo ga večinoma opravljali zunaj, sva že po prvih tednih ugotovila, da pravzaprav ne postajava nič bolj vitka - ravno nasprotno. Trije topli obroki na dan, ki jih chef pripravi tako za goste kot volonterje, so nama res ostali v lepem spominu. Higiena je bila malce na stranskem tiru, tuširanje z vodo je po navadi prišlo na vrsto vsake tri dni, vmes pa smo se zadovoljli tudi z valjanjem v snegu, ki je bil obvezen obred med savnanjem. Iz kurjenja sva doktorirala, saj lokaciji primerno vse ogrevanje poteka na les. Najprej je treba pripraviti les za kurjenje, to pomeni žaganje, sekanje, priprava trsk. Vsaka péčka je bila drugačna in treba se je bilo naučiti, kako jih kar najbolje uporabljati. Ponoči je bilo treba vstajati vsake 2 uri in naložiti les na ogenj, drugače je temperatura hitro padla pod ničlo.

Za konec še: komu svetujeta takšno preživljanje dopusta?
Neustrašnim, iznajdljivim in radovednim avanturistom, ki bi jih volonterstvo zanimalo na tako odročnem kraju. In pa vsem tistim popotniškim entuziastom, ki bi želeli vsaj za nekaj dni izkusiti življenje v pravi divjini in se prepustiti naravi v vseh njenih veličastnih pogledih.