Nad Rocinho je roke dvignila tudi brazilska policija. Tu zdaj veljajo zakoni ulice. Foto:
Nad Rocinho je roke dvignila tudi brazilska policija. Tu zdaj veljajo zakoni ulice. Foto:
Obračuni med dvema preprodajalskima skupinama se pogosto končajo z uboji. Foto: EPA
Karnevalska skupina iz Rocinhe
Drugačen obraz Rocinhe in favel – nekatere najbolj priznane šole sambe izhajajo prav iz teh predelov. Foto: EPA
Rio de Janeiro
Če boste kdaj obiskali Rio, si boste upali pokukati za tipične turistične točke, kot so Copacabana, Sladkorna gora in kip Kristusa Odrešenika?

V večino barakarskih naselij, ki se dvigujejo nad - kakšno nasprotje - razkošno plažo Ipanema v Rio de Janeiru, noga povprečnega Brazilca ne bi nikoli stopila.
Takšnega mnenja pa ni vse več tujih turistov, ki so navdušeni nad kombinacijo poletnih počitnic, preživetih v hotelih s petimi zvezdicami, in izletom v »pravo Brazilijo«, le nekaj kilometrov stran, v izjemno revna, umazana in nevarna predmestja, tako imenovana favele.

Povezanost, ki je ne zmoti niti orožje
27-letni Američan Gabe Ponce de Leon je eden izmed njih. V Rio de Janeiro je prišel kot študent pred šestimi leti in živel v slogu premožnega tujca, dokler ni odkril favel. Zaljubil se je v Rocinho, največje barakarsko naselje v vsej Braziliji, ki mnogim le z omembo imena nažene strah v kosti. »Rocinha je od daleč videti zlovešča, grozna, strah vzbujajoča, kot neosvojljiva trdnjava. Če pa si drzneš vstopiti globlje vanjo, se ti zazdi kot vasica, v kateri se na ulicah brezskrbno igrajo otroci, sosedje pa se med seboj poznajo in si pomagajo.«

Ponceja je utrip Rocinhe tako navdušil, da je prodal udobno stanovanje v varnem predelu Ria in ga zamenjal za skromno sobico med na pol podrtimi barakami, zgrajenimi iz vseh možnih materialov. »Tukaj je prav zabavno, ves čas je slišati sambo, ljudje plešejo na ulicah, barov je več, kot v poslovnem predelu Ria. Tu ni policistov, velikih podjetij ali odvetnikov, še nobenih uradov ne. Kar preveva Rocinho, je tista starodavna, izginjajoča toplina, ki veleva, da si morajo ljudje med seboj pomagati. Zame, ki sem odraščal v Brooklynu, je pravo olajšanje videti, da obstaja košček sveta, kjer solidarnost še živi.«

Povsem neprimerljiv predel mesta
Podobno zgodbo pripoveduje Italijanka Barbara Caroli, ki se je odpovedala službi nepremičninske posrednice v Milanu, odšla v Brazilijo in po nešteto raziskanih krajih, od koder je ponoči prekrasen pogled na ogromen Rio, odkrila še Rocinho. »Mislim, da me je favela nekega večera sama povabila, naj jo obiščem. Seveda je tu streljanje vsakodnevna stvar, včasih je zvok orožja tako glasen, da ne moreš niti zatisniti ušesa, ampak trupla na cesti se vidi res redko. Prebivalci favele ne praznujejo smrti, pač pa se spominjajo življenja.«

»Pojdimo se turizem!«
Natančno število, koliko tujcev pravzaprav živi v favelah, ni znano, a zveza, ki združuje predstavnike različnih favel Ria de Janeira, pravi, da jih je iz dneva v dan več, predvsem Evropejcev in Američanov. Večina se je prvič s temi barakarskimi naselji, ki človeka na prvi pogled šokirajo, seznanila v 90-ih letih, ko so si prvi posamezniki z džipi drznili zapeljati po zloveščih ulicah. »Firbcev« je v zadnjem času že toliko, da so se v nekoliko mirnejših predelih favel odprla »bed & breakfast« prenočišča, ki goste vabijo tudi prek spletnih strani.
»Favele imajo zaradi mamil in nasilja zelo slabo podobo, zato želimo tujce prepričati, da lahko dobijo tudi drugačen občutek, » je pojasnil eden izmed teh »turističnih delavcev«, ki je pod svojo streho že sprejel goste iz Anglije, Avstralije, Hongkonga in Španije.

Naj vas ne premami nekaj »norih« posameznikov
V brazilski zavesti se je v preteklosti sicer oblikoval tudi drugačen, romantičen pogled na okoli 600 favel Ria de Janeira, saj se je prav v teh najrevnejših predelih rodila samba in karnevalske skupine, ki leto za letom privabljajo državni višji sloj na sambodrom. A to dojemanje se je močno spremenilo v 80-ih letih, ko so favele začele obvladovati in ustrahovati do zob oborožene skupine, vključene v trgovino s kokainom. Veliko tveganje in ogromno nasilja je zato povzročilo, da si je le malo pripadnikov srednjega in višjega sloja drznilo že kdaj obiskati v favelo – večina pa tako ali tako niti nima želje pokukati vanje.
Čeprav nekatere favele ponujajo izjemno lepe poglede na ocean in samo mesto, pa jih večina leži za »hrbtom« kipa Kristusa Odrešenika, na severni strani Ria. Prav ti kraji so označeni za najbolj umazane, okrutne favele, v katerih je stopnja umorov skoraj tako visoka kot v vojnah, piše dopisnik agencije Associated Press. Izstreljene krogle so tu stalna nevarnost, trgovine pa se zapirajo po ukazih mamilarskih kraljev. Nemalo pogumnežev, ki so si drznili stopiti v ta območja, je od strahu bruhalo in v najkrajšem možnem času pobralo šila in kopita. In se nikoli več vrnilo niti v njihovo bližino.

A. P.