Cape Romano je polotok na otoku Caxambas na Floridi, ki so ga nekoč poseljevala tamkajšnja indijanska plemena, danes pa je bolj znan po zapuščenih belih kupolastih vilah, ki se dvigajo dobesedno sredi ničesar.

In zgodba za "Kupolastim domom" ("Dome Home") je skoraj tako fascinantna kot zapuščen kompleks sam. Ekscentrično domovanje si je zamislil in leta 1981 zgradil Bob Lee, vse od takrat pa buri domišljijo, okoli njega pa so se spletle številne za lase privlečene zgodbice.

Po večletnem ugibanju se je lani oglasila Leejeva družina in za Coastal Breeze News stvari razčistila (ob tem je odobrila tudi objavo nekaj starih fotografij domovanja, ki si jih lahko ogledate tu). Janet Maples, hčerka Boba in Margaret Lee, se še vedno smeji vsem norim zgodbam, ki jih je slišala o starem dopustniškem domovanju svoje družine. Ljudje so govorili, da vilo stražijo varnostniki z brzostrelkami, da se v njej dogajajo čudne stvari in da gre za res srhljiv kraj.
Postapokalipsa
Danes je kompleks videti kot iz kakega postapokaliptičnega filma, v svojih zlatih letih pa je bilo drugače. Kupole, ki jih je že močno načel zob časa ter počasi razpadajo in tonejo pod valove, so bile svoj čas povsem funkcionalno domovanje, opremljeno s satelitsko televizijo in džakuzijem. "Za mojega očeta je bil najzabavnejši del gradnja hiše, ugajala pa mu je tudi odročnost življenja na otoku: ribarjenje, iskanje školjk in opazovanje, kako se vreme spreminja," razlaga Maplesova.

Lee, neodvisni naftar, se je pri 44 letih upokojil in se posvetil svojim konjičkom. Med drugim je izumil nekakšno domače talno ogrevanje in napravo za valjenje debel z dvorišča naravnost v kamin. Njegova hčerka se ga spominja kot zabavnega avanturista, ki je bil pred časom. Leta 1980 se je posvetil gradnji domovanja, ki bi bilo povsem samozadostno - precej nekonvencionalna ideja za tisti čas, ko so ZDA uživale precejšnje izobilje. Lee je najprej zgradil prototip vile na družinski posesti v Gatlinburgu v Tennesseeju. Ta prototip danes še vedno stoji, a zaradi vlage ni uporaben.

Da bi lahko prepeljal ves material na otok, je Lee kupil barko, na katero je natovoril vse od mešalcev cementa do železnih nosilcev. Kupolasto konstrukcijo je izbral, ker bi deževnica tako enostavno odtekala v jarke okoli kupol. Ti jarki so vodili do ogromne cisterne pod osrednjo kupolo. Prefiltrirano vodo so nato uporabljali za prhanje in pomivanje posode. Hiša je bila povsem samozadostna, saj je bila opremljena s sončnimi celicami in rezervnimi generatorji, tako da so lahko imeli v 223 kvadratnih metrov velikem domovanju klimatsko napravo, grelce za vodo, stropne ventilatorje, hladilnik, satelitski krožnik, džakuzi, plinski žar in dve osvetljeni promenadi - ena je vodila do lagune, druga do oceana.

Kratkotrajno uživanje
Hiša je bila dokončana leta 1982, a je družina uživala v vseh njenih dobrinah le dve leti, preden jo je leta 1984 prodala. Tri leta pozneje je ponovno prešla v last Leejevih, potem ko se je takratni lastnik znašel v finančnih težavah. Zakonca Lee sta preuredila notranjost in hišo obdržala do leta 1993, ko je bila precej poškodovana v orkanu Andrew. V tistem času kupolasta hiša ni bila edina na otoku - tam je bila še ena hiša na kolih in ena v obliki piramide. V zadnjih letih se je oblika otoka precej spremenila in drugi dve hiši sta že skoraj povsem pod vodo. Kupolasta hiša je, kot kaže, naslednja. V 90. letih je morala družina prehoditi kar nekaj metrov, da je prišla do plaže. Danes je plaža tik ob kupolah.

Leta 2005 so Leejevi hišo prodali Johnu Tostu. Ta je nameraval hišo prenoviti, a sta mu ministrstvo za okolje in okrožni odbor ukazala odstranitev kupol z otoka. Leta 2009 je bila družina denarno kaznovana, ker tega niso izpolnili.
"Svoj čas je bila hiša čudovita. Očiju bi strlo srce, če bi jo videl v takem stanju, ampak pred smrtjo je vedno govoril, da jo je bilo tisto malo časa, ko jo je imel, to vredno," pravi Maplesova.

Danes v njej uživajo turisti. Vsaj tiste malo časa, ki ga enigmatičnemu kompleksu še preostane.