Vas Zalipie leži približno 80 kilometrov severovzhodno od Krakova, v okljuku reke Visle. Spada pod občino Olesno. Najbližji večji kraj je Tarnow, preko katerega je najboljši cestni dostop do vasi Zalipie. Navigacija pa vas zna pripeljati tudi po drugi poti, precej ozki vaški cesti, ki skriva precejšnje presenečenje. Cesta se namreč konča na bregu reke Visle, na drugo stran pa potnike in avto prepelje manjši rečni brod, podoben našim na reki Muri. Kadar brod seveda vozi.

Sredi vasi Zalipie se vzdiga cerkev, posvečena sv. Jožefu, ki je na zunaj podobna stotinam drugih cerkva po svetu. Zraven nje stoji gasilski dom. Hiše so razpršene po vasi, ne stojijo druga zraven druge. Večina hiš je bilo zgrajenih po letu 1900, nekaj je mlajših, pa tudi kakšna starejša se najde, lesena, ometana z apnom in krita s slamnato streho. Na marsikaterem dvorišču se pasejo kokoši, race in purani, skoraj vsaka hiša ima svojo šterno za vodo. V kraju ni tovarn in industrije, ne premore niti gostilne niti trgovine. Polja so skrbno obdelana. Ljudje se preživljajo s kmetijstvom ali se vozijo na delo v druge kraje. Vas kot vsaka druga, po malem zapuščena in zanemarjena, a vendarle čisto posebna.

Kaj je torej v tej vasi tako drugačnega in posebnega, da je vredno voziti tja dobri dve uri po ozkih ovinkastih podeželskih cestah? Vas slovi po svoji nenavadni tradiciji, po poslikanih hiškah. Cela vas je pravzaprav v cvetju, tudi pozimi, ko rože na vrtovih in oknih ne cveto. S cvetjem in ornamenti so prekrite zunanje stene stanovanjskih hiš in tudi njihova notranjost. Rože in ornamenti pa niso le na hišah, temveč tudi na hlevih, gospodarskih poslopjih, kozolcih, vodnjakih, kurnikih in zajčnikih, na pasjih utah, na ptičjih hišicah, vrtnih klopeh in mizah. Povsod.

Iz črnega madeža nastali cvetovi
Začetki poslikavanja hiš segajo dobrih sto let v preteklost, na konec 19. stoletja. Hiše so imele takrat še črne kuhinje, dim odprtega ognja se je vil po notranjih prostorih in počrnil stene. Ženske so skušale posvetliti in očistiti notranjost svojih domov in so dimne madeže na stenah prekrivale z apnom. Kdo ve, kateri gospodinji se je prvi utrnila misel, da je okrog dimnega madeža, prekritega z apnom, narisala geometrijski vzorec, preprost cvet - in nato še enega in še enega.

Zamisel se je razširila po vsej vasi. Ženske so s cvetličnimi venci in šopki poslikale okvire vrat in oken ter okrasile kmečke peči. Barve za krašenje so izdelovale iz naravnih materialov, ki so jih pač imele doma in pri roki, uporabile so glino, saje in apno, za vezavo in kompaktnost pa so vanje pomešale olje, mleko, jajčne beljake, maščobe, moko in sladkor. Čopiče in ščetke za barvanje so si naredile iz slame, konjske žime, kravjih repov in celo iz človeških las. Sčasoma so postali vzorci vedno bolj prefinjeni in barviti.

Nenavadno vaško umetnost je prvi odkril krakovski novinar ter ljubitelj kulture in folklore Władysław Hickel, ki je raziskoval tradicionalno ljudsko arhitekturo in leta 1905 prvi napisal članek o poslikanih hiškah v vasi Zalipie. Nenavadna ljudska umetnost je kmalu nato našla svoje mesto v etnografskem muzeju v Krakovu in kasneje v Tarnówu. Med obema vojnama je zanimanje za tovrstno okraševanje hiš zamrlo, ponovno pa je oživelo po koncu II. svetovne vojne.

Motivi so se s hiš selili na vezenine, porcelan, glino
Največ zaslug za širjenje poslikav hiš pripisujejo nadarjeni vaški slikarki z umetniško dušo, Felicji Curyłowi (1904–1974). Odločila se je, da bo njena lesena koča lepša od drugih, če jo bodo znotraj in zunaj krasile slike z motivi cvetja. Za to umetnost je navdušila še druge vaščanke in jih vzpodbudila, da so s slikanjem okrasile svoje domove. Folklorni motivi in vzorci so se preselili s sten hiš tudi na vezenine, tapiserije, z njimi so krasili porcelan, keramične ploščice, steklo, lesene in glinaste predmete. Hiša Felicje Curyłowe je bila in je še danes vzorčni primerek ljudske dekorativne umetnosti, ki so jo po Felicjini smrti spremenil v muzej.

Zanimivo pa je, da je bilo tovrstno okraševanje hiš omejeno zgolj na vas Zalipie in še nekaj manjših vasi v okolici, v druge kraje pa se ni razširilo.

Okraševanje preraslo v tekmovanje
Leta 1948 so v vasi Zalipie priredili prvo tekmovanje v okraševanju in slikanju na stene, vse z namenom, da bi ponovno oživili to ljudsko umetnost, razširili tematiko, izboljšali tehnike slikanja, predvsem pa povečali zanimanje zato umetnost in jo naredili prepoznavno. Od leta 1965 je tekmovanje postalo vsakoletni dogodek pod pokroviteljstvom tarnówskega etnografskega muzeja. Tekmovanje, ki ga organizirajo vsako pomlad, se imenuje Poslikana hiša ali Malowana chata, na njem sodelujejo pretežno ženske slikarke. Današnje tehnike slikanja na omet in na les so seveda povsem drugačne od prvotnih. Umetnice pri svojem delu uporabljajo sodobne materiale in barve ter čopiče, s katerimi lahko izrišejo najnežnejše vzorce in motive.

V zadnjih letih se je umetnost poslikavanja prenesla tudi na mlajše rodove in v šolski predmetnik vaške šole. V vasi so zgradili Hišo slikark (Dom malarek), kjer skrbijo za poučevanje, ohranjanje in promocijo te vaške ljudske tradicije. V Hiši slikark so razstavljene stare fotografije, ki prikazujejo razvoj kraja in slikanja, razstavljena so tudi sodobna dela, v njej je tudi manjša trgovinica s spominki. Vsa zunanjost Hiše slikark in njena okolica kažeta, da je ta hiša središče vaške ljudske umetnosti. Pred hišo so poslikane mize in klopi, nekakšen kozolec, sončna ura, vodnjak, vedro za zajemanje vode, cvetlična korita … vse v cvetju in cvetličnih motivih.

Če se odločite, da obiščete to očarljivo vasico na Poljskem, je najbolje, da to storite peš. Hiše so sicer raztresene po vsej vasi, vendar je sama vas dovolj slikovita, da bi jo bilo škoda opazovati le skozi okna avtomobila.

Muzej je odprt vsak dan od 10.00 do 18.00, ob ponedeljkih pa je zaprt. Vstopnina stane 6 zlotov (1,40 evra). V muzeju dobite zemljevid vasi, na katerem je označenih okrog 40 hišk, ki si jih je vredno ogledati. Vaščani radovednih turistov, ki s fotoaparati vdirajo na njihova dvorišča, ne podijo stran, odprti so in gostoljubni ter pripravljeni deliti svoje veselje do slikanja z obiskovalci. Vsiljivi obiskovalci se morajo pravzaprav še najbolj paziti puranov, ki stražijo domala vsako dvorišče v vasi in se divje zakadijo proti nadležnežem, ki iščejo najprimernejši zorni kot za fotografiranje slikovitih hišk.

Ljubko ali kičasto?
Večina obiskovalcev je navdušenih nad to srčkano vasjo in poslikanimi hiškami, polno prvinskosti in tradicije. Vsi pa ne. Nekaterim se zdi vas kičasta in ne dovolj urejena, celo zanemarjena. Popotniki, ki jih ne zanima ljudska umetnost, naj rajši ne hodijo tja. Na enem od forumov je nekdo zapisal: "Brez veze je potovati v tiste zakotne kraje, da bi videl pobarvane hiše cvetja, ki so jih poslikali vaščani. Je sicer lepo, vendar nič več kot to."

K sreči vsi ne mislijo tako. Vas Zalipie ima veliko možnost, da bo uvrščena na Unescov seznam kulturne in etnografske dediščine. Trenutno je množični turizem še ni dosegel, čeprav jo oglašujejo na vseh prospektih Krakova. Če boste že ravno v tistih krajih, se sami prepričajte, ali je Zalipie res ena najbolj slikovitih, romantičnih in očarljivih vasic, kar ste jih kdaj videli.

Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj