Živopisani ribiški čolni motrijo bučeči Atlantik. Foto: Lonely Planet
Živopisani ribiški čolni motrijo bučeči Atlantik. Foto: Lonely Planet
Domačini sprejmejo turiste z odprtimi rokami. Foto: Lonely Planet
Otočje je raj za pohodnike. Foto: Lonely Planet
Stare stavbe, ostanki portugalske kolonialne arhitekture. Foto: Lonely Planet
Tu še vedno lahko zlahka najdete košček povsem zase. Foto: Lonely Planet
Otočje je kot nekakšen rep saharske puščave. Foto: Lonely Planet
Mondeno kot Barbados? Foto: Lonely Planet

Zelenortske otoke (Kapverdske otoke) ob zahodni obali Afrike imajo za nove Karibe. Zadnja leta so postali izjemno priljubljeni. To je oddih za tiste, ki si želijo eksotike črne celine, a se preveč bojijo (upravičeno ali neupravičeno) kriminala, ki ga mnogi neločljivo povezujejo s celino.
Plaže so res rajske, in kmalu ugotoviš, da skoraj vsi vozijo mačistične poltovornjake z zatemnjenimi stekli in armaturnimi ploščami, obrobljenimi s krznom.
Arhipelag sestavlja deset otokov, ki ležijo sredi Atlantskega oceana, na stotine kilometrov zahodno od Senegala. Severnejša Santo Antao in Sao Vicente kar kipita od zelene, bujne in rodovitne pokrajine. Namesto rajskih plaž tu najdemo gore, kanjone in ravnice.
Sijoči avtomobili, razpadajoče hiše
Iz napol praznega hotela na otoku Boa Vista se ponuja razgled na brezkončno plažo, iz katere kuka star rdeč opečnat dimnik, ostanek nekdanje tovarne opeke. Težki stroji še vedno stojijo na svojem mestu, napol stavbe so tu stalnica. Avtomobili, po drugi strani, naravnost sijejo.
Na otoku s 6.000 prebivalci je na tisoče dopustnikov – samo Britancev sem pripotuje vsako leto 70.000 – a jih ni kaj dosti videti. Veliki hoteli poskrbijo za aranžmajske turiste in ponujajo vse udobje, da bi zadovoljili svoje goste in jih zadržali na mestu. To pa je škoda, saj otok ponuja vse od osupljivo lepih do, milo rečeno, nenavadnih znamenitosti.
Rabil, stara prestolnica Boa Viste, tako, denimo, na eni strani gleda na s palmami porasel del otoka, na drugi pa mestno odlagališče smeti. Otroci po ulicah brcajo prazne steklenice vode in turiste prosijo za "aguo", vodo. Pitna voda je tu redka dobrina. Imajo razsoljevalni obrat, vodo pa nato prevažajo do manjših vasi. Koze se zadovoljijo z vodnjakom.
Sahare v Atlantiku
Notranjost otoka je redko posejana z rdečkasto zemljo in grmičevjem. V pokrajini mehkih barv skupek palm nakazuje otoško oazo. Gre za parcelo, kjer spravijo k življenju koruzo in kumare, trg živine pa polno obratuje.
A pravo olajšanje zagotovi morje. Mimo porušene vasice, izpraznjene pred 70 leti, prek koralnega grebena dosežete obalo. Valovi bučijo in se kotalijo po osameli peščeni plaži, ki sije v belini – navsezadnje so otoki le oceanski podaljšek Sahare, prepuščeni naravnim silam vetra, valov in peska.
Naprej proti jugu gnezdijo velike želve, ki so tako pomembne, da jih varujejo uniformirani vojaki z nočnimii patruljami na plažah. Nekoč so jih ubijali zaradi njihovega mesa. Ribolov je tu tradicionalna obrt, osnova dobrega obroka ter življenje in duša prestolnice Sal Rei. Zjutraj lahko opazujete živopisano oblečene ženske, ki kramljajo nad vedri, polni rib. Dobrodošel žarek barv v sicer kamnitem in pustem mestu. Ni veliko turističnih znamenitosti, je pa majcen muzej s sproščeno politiko do otoških zakladov. Tako se lahko dotaknete ali primete v roko česar koli.

Do plaže Santa Maria vodi kratka vožnja po razriti makadamski cesti, a je končni cilj vreden naporne poti. Plaža je naravnost oslepljujoča. Skale so ostre in morje buči in pljuska ob črna, rjaveča rebra ladje, ki je tu nasedla v 60. letih. Razen rakovic ni na plaži nikogar. Kamnine vsebujejo železno rudo, zaradi česar ladijski kompasi podivjajo, ladje pa pogosto nasedejo na koralnem grebenu blizu obale. Večina potapljanja na otoku poteka znotraj ladijskih razbitin.
Italijanski pridih na Salu
Vodni športi so bolj uveljavljeni na Salu, slanem otoku. Od Boa Viste ga loči le 11-minutni polet z letalom, a enega otoka ne moreš videti z drugega.
Sal je prijeten kontrast Boa Visti – če ne drugega, ima številne slastne sladoledarnice. Sal je bil prvi Zelenortski otok z letališčem in med 2. svetovno vojno so Mussoliniju dovolili tu pristajati. Nekateri Italijani so ostali, zato prave pice in sladoleda ni težko najti, še posebej v Santa Marii, privlačnem obalnem mestecu, kjer ob prestolnici Espargus živi večina Salovih 25.000 prebivalcev.
Kot Boa Vista je tudi ta otok sušen, infrastruktura pa se še razvija. Je pa več življenja na plaži in po hotelih. Pomol je poln turistov in ribičev, mivka pa vadbeni poligon za otočane, ki radi izvajajo salte in obrate. V zalivu so zasidrane ljubke ladje, med katerimi vijugajo gliserji. Sal je boljša izbira za tiste, ki si želijo družbe in zabave. Tukajšnji hotel Morabeza ima odličen bar z močnimi caipirinhasi v času vesele urice. Kratek sprehod stran je dovolj restavracij in barov, ki zadovoljijo vsakega, prenasičenega ribjih jedi.
"Sal-fari"
V nasprotju z Boo Visto, kjer je eden glavnih čarov živalski svet, tega na Salu tako rekoč ni. Vodniki vam bodo na raziskovanju otoka povedali, da ste na "Sal-fariju", kjer vam je zajamčeno, da ne boste videli niti ene živali – niti kače. Edina živa stvar, ki tu uspeva, so majhne rumene melone. In psi.
Sal je nekoč proizvajal sol – pred pol stoletja 13.000 ton na leto. Pedra De Lume, rafinerija iz 19. stoletja, ostaja odprta le za turiste. Rudarska oprema počasi rjavi, lahko pa spokojno lebdite v slanem (in malce smrdečem) jezeru. Turizem je na obeh otokih danes velik posel in Zelenortčani turiste pozdravljajo z odprtimi rokami. "Prej nismo imeli kaj za početi," preprosto povedo domačini.
Britanski novinar Archibald Lyall je izpostavil isto težavo, ko je leta 1936 pisal o Santa Marii: "Nobenega rastja ni in nič dela, razen da se utrdiš pred nenehnim vetrom, ki piha mivko v hrano, grlo in obleke. Ponoči, ko se ljudje z rdečimi očmi umaknejo v svoje zapahnjene z oljenkami razsvetljene hiše, iz morja prilezejo velike bele rakovice in se odpravijo na pohod po ulicah kot vojaški odred."
Na ulicah danes ni videti nobenih rakovic, so jih pa polne plaže. Otoka Sal in Boa Vista se počasi razvijata. Upajmo, da jima bo to uspelo, ne da bi ogrozila svoje naravne znamenitosti.