Umetno jezero, ki kraju podarja mehkobo

Pot smo začeli v Novi Gorici, kjer smo se vkrcali na potniški vlak in v poseben vagon naložili tudi kolesa. Vozovnica do Mosta na Soči nas je stala slabih pet evrov, vključno z dodatkom za kolo. Dobrih štirideset minut vožnje ob čudoviti reki mine izredno hitro in ob opazovanju narave človek pozabi tudi na nujne varnostne ukrepe, kot sta razdalja med potniki in nošenje maske.

Prva postaja: Most na Soči, kraj, ki je danes najbolj znan po umetnem akumulacijskem jezeru, kjer Soča upočasni svoj tok in si za trenutek odpočije. Z železniške postaje zavijemo levo in kmalu odkrijemo kolesarsko pot, ki nas brez truda in v senci pelje navzdol proti središču mesta. Tam najprej zavijemo proti razgledišču pri cerkvi sv. Mavra, od koder se nam odpre čudovit pogled na dolino in jezero. Na tabli tik ob leseni klopci so zapisana imena vrhov, ki se nam razprostirajo v daljavi. Med kratkim vzponom se srečamo tudi s pisateljem Ivanom Pregljem oz. njegovim kipom. V mestu si privoščimo sladoled, nato pa pot nadaljujemo proti znamenitemu mostu, kjer že skoraj pol stoletja prirejajo tradicionalne skoke. Najpogumnejši se tudi zdaj radi poženejo v mrzlo vodo, mi pa se raje sprehodimo po delu vodne energijske poti ob jezeru. Sprehajalno pot krasijo umetniška dela, ki so nastajala v času likovnih kolonij v okviru prireditve Noč na jezeru.

Babja jama in avški meteorit

Hop na kolo in že nas pričaka verjetno najzahtevnejši del poti, kjer je treba pedale nekaj časa poganjati navkreber. Asfaltna pot sicer zadevo precej olajša. Kmalu zavijemo na gozdno pot, ki nas pelje po ravnici, med travniki, kjer diši po sveže pokošeni travi. Ta del poti nudi čisti kolesarki užitek. Sledi grob makadam in ob strmem klancu navzdol je treba kdaj tudi sestopiti s kolesa. Na poti se ustavimo tik ob Soči, med skalnatimi policami in kotli, ki jih je izdolbla reka. Table nas opozarjajo, da je lahko kopanje tu nevarno. Ohladitev zato raje poiščemo ob vhodu v Babjo jamo, za katero nekateri domačini trdijo, da je ime dobila, ker so možje v njej skrivali svoje žene pred Turki. V resnici je jama ime dobila že veliko pred turškimi vdori, ni pa edina s takim imenom pri nas. Temperatura ob vhodu v jamo je bila vsaj 15 stopinj nižja od okolice in je na vroč poletni dan nudila prijetno osvežitev.

Pot nas pelje naprej in kmalu smo spet na asfaltu. Naslednji postanek si privoščimo v naselju Avče, tik ob istoimenski hidroelektrarni. Vas, ki se razprostira okoli cerkve sv. Martina, je verjetno najbolj znana po meteoritu, ki je pred dobrimi 100 leti padel z neba. 1230 gramov težek meteorit ledvičaste oblike je sicer razstavljen na Dunaju. V vasi je le spominsko znamenje, ki pa je menda malce zanemarjeno. Domačin nas je odkrito odvrnil od iskanja in obiska. Nad vaškim jedrom ležijo, kako prikladno ime, Nadavče s cerkvijo Marije Snežne, ki je stara več kot pol tisočletja in verjetno najstarejša božjepotna cerkev pri nas. Njen zvonik je, po mnenju nekaterih, v resnici ostanek rimskega stolpa.

Peščena plaža v Kanalu

Soška kolesarska pot nas pelje naprej in kmalu pripelje v Kanal, biser ob Soči, najbolj znan po skokih z mostu z višine 17 metrov. Korona bo žal letos ustavila tudi to prireditev, ki bi sicer potekala sredi avgusta. Pogled z mostu in misel na skok v mrzlo Sočo požene adrenalin po žilah. Najprej si privoščimo odličen sladoled na terasi z enim najlepših razgledov, ko imamo znameniti most skorajda na dlani. Sledi obisk peščene plaže in seveda obvezno kopanje. Domačinom je tu Soča očitno dovolj topla, za prišleke, ki so navajeni drugačnih, morskih temperatur, pa je dobrih 18 stopinj na meji užitka. Se pa med ležanjem na rečnem nabrežju ponuja enkraten pogled na stare stavbe, z Gotsko hišo na čelu, ki skupaj z mostom ustvarjajo čudovito razglednico Kanala. Ob sprehodu skozi mesto nas pozdravi sam Neptun. V njegov vodnjak so ženske nekoč hodile po vodo, domačini pa ga imenujejo kar Matija. Osrednji prostor kulturnega dogajanja v poletnih mesecih bi bil trg Kontrada, a iz znanih razlogov v teh dneh bolj kot ne sameva. Vsekakor je kamniti trg sredi tesno grajenih hiš, v eni je tudi galerija Rika Debenjaka, ki nudi razstavni prostor številnim umetnikom, vredno obiskati.

10 kilometrov kolesarske poti z razgledom na Sočo in železnico

Pol kilometra iz središča Kanala ob cesti proti Ligu leži park Pečno, a obisk prestavimo na naslednjič. Od dvoločnega mosta se usmerimo proti Gorenji vasi, mimo Anhovega in Deskel prispemo v Plave, kjer se začne slabih deset kilometrov dvosmerne kolesarske steze do Solkana. 4,2 milijona evrov vredno naložbo so urejali kar dve leti in končno uradno odprli v začetku leta 2016. Zagotovo je ena najlepših v Sloveniji, s pogledom na Sočo in bohinjsko železnico nas mirno in z le nekaj krajšimi vzponi pelje po ravnem terenu ali rahlo navzdol do Solkana. Od tam pa le še nekaj zavrtljajev do središča Nove Gorice in železniške postaje, kjer smo kolesarski izlet tudi začeli.

Celotna pot je vzela skoraj ves dan, s številnimi postanki in kopanjem v Soči. Primerna je za rekreativne kolesarje, ki pedala vrtijo vsaj enkrat tedensko oziroma imajo vsaj nekaj kolesarskih kilometrov v nogah. Zadnji del je primeren tudi za družine z otroki. Če nas je pot po celodnevnem kolesarjenju nekoliko utrudila, nas je po drugi strani napolnila z energijo. Jezera, jame in cvetoči travniki ter znameniti mostovi, trgi in vaška središča. Ob tem pa krasna sopotnica, ki nas vso pot boža in vodi do cilja – Soča.