Ko preživiš vratolomni pristanek na letališču v prestolnici Funchal, ti družbo delajo priletni turisti, ki počasi sestopajo po stopnicah Edelweisovega letala in se krčevito oklepajo ograje. V tistem se sprašuješ, ali je bila Madeira, kjer tipični itinerarij zajema vožnjo z vzpenjačo, muzej banan in botanični vrt, resnično prava izbira za nekoga, ki še ni prav blizu upokojitve.
Ampak potem te poznavalci za zajtrk odpeljejo v prvi od mnogih poncha barov tistega dneva, kjer vam za rustikalnim pultom postrežejo z ocvrtimi koščki lokalne tune in sendviči (pregos) z govejim jezikom in se nemudoma počutiš domače.
"Poncha" je izraz, za katerega je dobro, da ga ob obisku Madeire čim prej usvojite. Gre za tradicionalno alkoholno pijačo, zmešano iz žganja iz sladkornega trsa, meda, sladkorja in pomarančnega ali limoninega soka, pri čemer obstajajo tudi različice iz drugih sadnih sokov.
V nasprotju s številnimi drugimi alkoholnimi napitki po svetu, kjer zadostuje že, če sestavine preprosto zlijete skupaj ali pa jih zmešate v šejkerju, mešanje ponche spominja malodane na nekakšen šamanski obred, pri čemer točaji uporabijo posebno leseno orodje z Madeire, poimenovano "mexelote", a bolj splošno znano kot "caralhinho", kar bi dobesedno prevajali kot … "mali tič". Ne ravno subtilno.
A tudi v teh barih ni nič ravno damskega, njihova vseprisotnost pa daje Madeiri značaj – a tudi precej prisotno problematiko alkoholizma. "Plavajoči otok Evrope", kot je vzdevek Madeire, bi lahko v tem pomenu tudi malce drugače interpretirali.
Te lokale stare šole najdemo po celotnem otoku, od turističnega središča prestolnice do najbolj zakotnih, goratih koncev, ko se vzpenjaš tako visoko, da se spremenita tako vegetacija kot podnebje. Zrak postaja vse bolj redek in hladen, tako hladen, da pridejo prav madeirske goste krepke enolončnice, čeprav spodaj ob obali sonce pripeka kot sredi poletja.
Prostori za moške
Alexandre, mladi Madeirčan, ki je bil naš šofer/vodnik/deklica za vse, nas je prav vsak dan šest dni dolgega potovanja pošiljal v nov "kultni poncha bar, tega pa res ne morete izpustiti". Kot se je izkazalo proti koncu, tudi Alexandre rad (pre)globoko pogleda v kozarec.
V teh barih boste skoraj po pravilu našli samo moške, ki bolj ali manj srepo zrejo predse, stiskajo kozarček v rokah in praskajo loterijske srečke.
V Taberni do Poncha v Serri de Agua, kjer se vam pod pravim kotom s točilnega pulta razgled razpre na veličastne ozelenele osamelce, so stene polepljene z na tisoče vizitk (tudi kakšna osebna izkaznica se najde vmes) in športnimi šali.
A Venda do Andre je videti kot muzej in je bil v poncha bar preurejen iz stare lekarne. Tu pult okupira lokalni poet, ki nam zapletajočega se jezika pojasni, da ni on izbral alkohola, ampak je alkohol izbral njega.
Loterijske srečke in arašidi
Cafe Isidro v Caniçu nedaleč od Funchala je še posebej … rustikalen. Dekorja ni, stene so depresivno gole, prigrizki so arašidi, katerih lupine krasijo tla, točaj ne govori, samo občasno – verjetno je to znak dobre volje – vsakemu od gostov, ki slonijo za pultom pomoli kos najbolj poceni sira iz supermarketa, ki ga sproti reže.
Zdi se, da so vsi v tistem lokalu potomci piratov in neprilagojenih pomorščakov, ki so bili na svojih plovbah sveto prepričanih, da rum, zmešan z limono, pomiri nemirni želodec.
Prav zato tem originalnim poncham, zmešanim izključno z limono, rečejo "pescador", skratka, poncha po ribiško. Legenda pravi, da so ribiči na ladjah srkali take, močnejše, za njihove soproge na trdnih tleh pa so bile premočne, zato so jim dame primešale sadne sokove, kot sta pomaranča ali marakuja, da je šla pijača lažje po grlu.
A osnova je ostajala enaka – destilat sladkornega trsa z Madeire, ki ga nato za pridobivanje ruma starajo v hrastovih sodih. In kljub imenu je v resnici rum tisti, ki najbolj zaznamuje otok, ne pa alkoholizirano desertno vino, ki nosi ime otoka. Madeiro so namreč izvažali, pili so jo na evropskih dvorih, domačini pa so posegali po rumu.
V še edini tovarni sladkornega trsa na paro v Evropi
Madeira ima dolgo zgodovino pridelave ruma. Ta sega v 15. stoletje, ko so portugalski pomorščaki odkrili to otočje v Atlantskem oceanu. Sladkor, imenovan tudi "belo zlato", je kmalu postal glavni izvozni produkt Madeire, izvažali so ga v celinsko Portugalsko, v Afriko, severno Evropo in Sredozemlje.
Ker je bilo sladkornega trsa dovolj, so začeli iz njega izdelovati izdelke, ki so postali del identitete otočja, kot sta melasa iz sladkornega trsa in rum. Proizvodnja se je okrepila in izpopolnila ob koncu 19. stoletja s prvimi napravami za destilacijo žganja. V 20. stoletju je rum z Madeire postal iskan po vsem svetu in je bil tudi blago za izmenjavo, danes pa je na celem otoku pet tovarn sladkornega trsa.
Sto let stara Engenhos do Norte v Porto da Cruzu na severovzhodu otoka je največja in najstarejša in še zadnja tovarna sladkornega trsa v Evropi, ki deluje na paro, pri čemer so še delujoči parni stroji še starejši od sto let, ker so prej poganjali drugo tovarno.
V Engenhos do Norte delajo z 289 kmeti, ki med marcem in majem, ko je sezona, v tovarno vsak dan pripeljejo na tone sladkornega trsa.
Tega nato pred tovarno stehtajo, kmetom pa razdelijo denar glede na težo. Sladkorni trs strejo, nato ga fermentirajo, polovico ga uporabijo svežega (za poncho in druge baze), polovico pa zorijo v francoskih hrastovih sodih, pri čemer mora tam po madeirskih pravilih ostati najmanj tri leta.
Za liter ruma je potrebnih 12 kilogramov sladkornega trsa, lani je cela Madeira predelala 9000 ton – od tega Engenhos do Norte 4.000 ton.
In ni boljšega kraja za pokušnjo otoškega ruma kot tam pred staro tovarno, z razgledom na tehtnico sladkornega trsa in osupljivo obalo, kjer se v zalivu deskarji bojujejo z razburkanimi valovi Atlantika.
Stari vztrajajo, mladi uhajajo
Na Madeiri vlada močan občutek kraja, občutek zgodovine in stisk, kolonializma in izolacije.
V pekarni Dona Olindinha v Santani se 81-letna Olindinha še vedno oklepa tradicij in gnete na roko kruh iz sladkega krompirja, hlebčke pa njena hčerka nato nalaga v sto let staro peč na drva. To je še ena zadnjih pekarn na otoku, kjer pečejo na drva. Mladih, ki bi nadaljevali tradicijo, ni več.
"Nemogoče je dobiti mlade pripravnike, saj nihče noče delati na roke," razlaga ženica, medtem ko spretno oblikuje hlebčke. "Poleg moje hčerke dela z mano še ena ženska, ampak moramo z njo zelo v rokavicah delati, da nam ne pobegne."
Olindinha je bila gospodinja, a je morala po moževi smrti najti zaposlitev, zato je začela peči kruh. Vse, kar potrebuje, od sladkega krompirja do koruze, krompirja in fižola, pridela na lastni kmetiji.
Danes prihajajo k njej s celega otoka po kruh, po krofe in po res izjemni aromatični medeni kruh (bolo de mel), pri čemer "med" v tem primeru pomeni melaso iz sladkornega trsa. Najprej spečejo na največji vročini v peči kruh, ko žerjavica še tli, pa v peč dajo še medeni kruh.
Slapovi in plazovi
Čeravno Madeira, ki je bila vedno otok revnejših slojev in otok preživetja, morda ne slovi ravno po vrhunskih restavracijah (tipična je t. i. "revna kuhinja", juhe iz starega kruha in njihove različice ričeta), pa imajo nedvomno v izobilju geografskih danosti in izjemnih surovin. Narava je dramatična, bujna, zelena in tropska.
Slapovi, ki bučijo čez pečine, globoke soteske in plazovi (tisti ob poplavah leta 2010, v katerih je umrlo najmanj 51 ljudi, so bili še posebej katastrofalni), valovi tako orjaški, da bi lahko pogoltnili celo vas.
Tu lahko srkate madeiro iz leta 1860, ki bo še vedno živahna in jantarna kot čisto tekoče zlato, na tržnici v Funchalu pa lahko kupite sadje še nikdar videnih barv, oblik in okusov, ali pa svežo atlantsko tuno, ki jo ribiči z obrazi, ustrojenimi od vetra in soli in ruma in depresije, sekajo pred vami kot drva za ozimnico.
Zvečer se nedaleč stran, pred mesnico Talho do Caniço, vije dolga vrsta ljudi. Rdečelični mesar seklja česen in strga lovorjevo lubje za marinado kosov govedine, namenjene za dolge sablje (espetadas), s katerimi oboroži stranke, ki jih nato odnesejo za vogal do nekakšne prvinske restavracije z žarom, kjer spečejo meso na ognju.
Nabodala nato prinesejo do oštevilčenih miz, okoli katerih se zberejo družbe in vlečejo z dolgih sulic slastne zapečene koščke azorske govedine.
Madeira je divja in neukročena in prvinska in melanholična. To je otok, kjer še vedno vladajo stare šege in duh preteklosti, otok, kjer se žgoče sonce izmenjava z nenadnimi nalivi, ampak, kot smo odkrili, nikdar in nikjer ni prav daleč naslednji poncha bar, kjer lahko prevedrite prav vse te nevšečnosti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje