Zakonca Eva in Gašper Fortuna, oba zdravnika, sta dva meseca ponujala zdravstveno oskrbo domačinom, pomagali pa so jima tudi njuni otroci, stari od 6 do 14 let.

"To je medicinsko šolski center sredi ničesar. Tukaj je celotno šolstvo, se pravi ima vrtec, osnovno šolo pa srednjo šolo in bolnico, porodnišnico ter zobozdravstveni dispanzer. Tako da je edina zdravstvena in šolska oskrba v celi tej obširni regiji," je pojasnila Eva Fortuna.

Eva je sicer vedela, kam se podajajo – pred tem je bila na Madagaskarju že dvakrat.
"To je bila moja življenjska želja. Ko enkrat to doživiš, ko živiš med domačini, se te to dotakne, te spremeni za celo življenje, in to sem želela predati svojim otrokom," je povedala.

Starša šestih otrok, najmlajša šteje le 6 let, sta pot načrtovala zadnja 4 leta, marca letos so kupili letalske karte in začeli zbirati zdravila ter ostale medicinske pripomočke. "In ko smo vse to nabrali ter spakirali, je bilo tega 15 torb po 23 kilogramov," je še dejala Eva.

Zakonca, sicer kirurga za področje ustne votline in obraza, sta tam počela vse, "od porodov do bolnice, pa zobozdravstvo ter manjšo kirurgijo. Vse, kar je prišlo v bolnico oziroma v zdravstveni center, smo reševali in zdravili," je razložil Gašper Fortuna.

Vsak dan jima je asistiral tudi eden od sinov, najstarejša pa sta poleg tega domačine razveseljevala še z novimi očali. "Smo dobili donacijo 150 očal in jih potem razdelili," je povedal Peter Fortuna.

Kot je pojasnil Gašper Fortuna, so bile zdravstvene storitve plačljive. "Tako je bil pregled za otroka v denarju v protivrednosti enega kurjega jajca, medtem ko je bil pregled odraslega protivrednost dveh kurjih jajc."

Tudi najmlajši nista sedeli križem rok. "Stolkli smo riž, ga sejali in potem naredili riževo moko in iz nje priboljške," je pojasnila.

Otroci povedo, da niso pogrešali ničesar. Naučili so se tudi osnov malgaščine in tako lažje stkali nova prijateljstva. "Najprej so bili zadržani, potem smo se pa igrali," je povedala Nina Fortuna.

"Mislim, da smo dobili vsi za življenje veliko več kot pa z nekimi materialnimi stvarmi, ki bi si jih tukaj privoščili. Močno smo hvaležni za vsako stvar, ki jo imamo," strne bistvo razmišljanja Eva Fortuna.

Otroci v en glas zatrdijo, da bi se na Madagaskar radi vrnili. In morda se jim želja uresniči, starša namreč upata, da jim bo to neprecenljivo izkušnjo uspelo ponoviti že čez dve leti.