V dom starostnikov se je preselil pred tremi leti. Takrat je čisto razumsko ugotovil, da sam, v veliki stanovanjski hiši ne zmore več. Tudi bolezen ga je k temu prepričala, a pravi, da je vse prebrodil, tudi okuženost s covidom-19. "Nekaj časa sem čutil bolečine v križu in obeh ramenih. Zdaj je to minilo, počutim se čisto ok."

Ureja listine sorodnikov, želi izdati zbornik vseh treh najožjih družin. Ob treh odraslih otrocih pravi, da se po dogovoru več slišijo kot vidijo, najde veliko zanimivega tudi v domu.

"Od začetka je prihajal v prostore fizioterapije, kjer je sam izvajal vaje z utežmi na kolesu. Je res zelo motiviran človek," je povedala fizioterapevtka Vesna Gologranc. In vedno hodi po stopnicah, še zatrdi, in se nato v spremstvu odpravi na drugi konec mesta, kamor se bo kmalu preselil. Skoraj vse je že nared v pritličnem stanovanju, tudi na mali terasi, kjer so že zasajene čebulice.

Že je navezal stike s sosedi, da ne bo preveč osamljen. A doda še, da želi postati prostovoljec. "Navezal sem se malo na ta dom, ker je popoln. Še bom obiskoval osebe, ki jih poznam. Rad bi tudi vodil kakšen krožek ali pa razgovore s stanovalci."

"Absolutno je lahko zgled drugim, seveda moramo upoštevati to, da nismo vsi enaki," je povedala Vesna Gologranc.

Moč in volja do življenja torej štejeta, tudi v poznih letih.