V majhnem svetišču v severni Grčiji domačini z ikonami grških pravoslavnih svetnikov plešejo ob zvokih lir in bobnov v pripravah na slovesnost, kjer bosi hodijo po žerjavici. Anastenaria, ki se praznuje ob koncu pomladi v vasi Mavrolefki, je spomin na dan pred stoletji, ko verniki pravijo, da je v vasi Kosti v današnji Bolgariji zgorela cerkev. Ko so vaščani slišali klice svetih Konstantina in Jelene, so pohiteli v ogenj in nepoškodovani rešili svoje ikone – slike svetih likov, ki so sveti v vzhodni pravoslavni veri.

Ko se v kraju Mavrolefki znoči, se kres, zgrajen iz dolgih palic, splošči v krog razbeljene žerjavice. Na stotine gledalcev stoji za ograjo in opazuje tiste redke, ki si upajo teči čez. "Vsekakor začutiš nekaj v bistvu svojega obstoja, zaradi česar se počutiš bolj odrešenega, bolj osvobojenega," je dejal 48-letni Haris Porfiridis, preden se je podal na boleč obred. Da bi izstopili nepoškodovani, je potrebna vera, dodaja. "Včasih začutimo hladen val, ki se spusti do naših nog in pogasi žerjavico. Če samo za trenutek izzivaš dogajanje, se lahko opečeš," je še povedal.

Nekateri obžalujejo, da se niso prepustili veri

Obred, ki je mešanica starodavnega ekstatičnega plesa in pravoslavnega krščanstva, so v skupnosti v Mavrolefkiju in štirih drugih vaseh prinesli predniki, ki so se leta 1922 preselili iz Turčije. Fiziki so ponudili znanstvene razlage za hojo po žerjavici, ki zahteva previdno tehniko, da se pogumneži izognejo poškodbam.

Petdesetletna Maria Hriti, ki se vsako leto odpravi na pohod po žerjavici, pravi, da gre za premagovanje strahu. "Nekateri ljudje bodo morda rekli, da se nič ne zgodi, vendar lahko dosežemo drugo dimenzijo, ko verjamemo in ko pozabimo na svoje strahove."
Njen 81-letni oče Kiriakos pa v jeseni življenja obžaluje, da se ni nikoli opogumil: "Pokojni stari starši so mi pripovedovali, da ti mora svetnik pokazati znamenje in ti povedati, da greš v ogenj, ne da bi se opekel. A me nekaj drži nazaj, ker nisem pripravljen."

V 20. stoletju je obred postal skomercializiran in ga za turiste v obmorskih letoviščih bolgarske črnomorske obale izvajajo ljudje, ki nimajo veliko skupnega s prvotno tradicijo. Obredi so preživeli v bolj pristni obliki v petih vaseh severne Grčije in v šestih bolgarskih vaseh v gorovju Strandža.