Deadliest Catch (Smrtonosni ulov) je dokumentarna televizijska serija, najbolj nezrežirana, najbolj moška, najbolj nekomercialna. Izjema, ki potrjuje pravilo, da moraš gledalcem ponuditi "pop", da se prodajaš. Smrtonosni ulov pač ne stavi na prvine Big Brotherjev, raznih Talentov, Real Worldov ali Kmetij.

Gre za serijo, ki dokumentira dogodke na ribiških ladjah v zloglasnem, strah vzbujajočem in mitsko privlačnem ter smrtonosnem Beringovem morju med sezono lova na rake. Za izhodišče in bazo snemanim ribičem služi aljaško pristanišče Dutch Harbor na Aleutih.
"Smrtonosni" del naslova se seveda ne nanaša na aljaške kraljeve rakovice, ampak na večno visoko stopnjo tveganja poškodbe ali smrti, ki so mu posadke na krovih ladij izpostavljene med svojim izjemno tveganim delom v enem najbolj krutih okolij sveta, ki ne dopušča niti najmanjšega prostora za napake.
Pravi moški
Ribiči, ki "nastopajo" (a nedvomno ne igrajo, niti se ne trudijo, da bi bili telegenični) v Smrtonosnem ulovu, niso bili izbrani na kakšnih avdicijah, ki bi od njih zahtevale bodisi manekenski videz bodisi nadpovprečno ekstrovertiranost.
So tisto, kar si predstavljamo pod konceptom "pravega aljaškega moškega" - možati, bradati, v ne ravno modnih oranžnih pajacih, tetovirani, brez samocenzure, rahlo zapiti, s pogledom, v katerem je opaziti tanko linijo med blaznostjo, depresijo in romantičnostjo.
Serija v ospredje postavlja tako njihovo tovarištvo, odnose in dinamiko med kapitanom in posadko kot tudi njihovo tekmovalno naravo v vrhuncu lova in predanost svojemu poklicu, ki jih zasvaja ter ubija hkrati. Sig Hansen z Northwesterna, Johnathan Hillstrand s Time Bandita, (zdaj že pokojni) Phil Harris in njegova sinova s Cornelie Marie, brata Hanson ...
Ne zveni tako vsesplošno znano kot Susan Boyle, Kardashianovi ali Heidi in Spencer Pratt? Odvisno, koga vprašate.
Ne ravno recept za uspeh
Serija je že po prvi sezoni (premiero je doživela 12. aprila 2005) dosegla izjemno gledanost. Letos je na sporedu že šesta sezona, predvajajo pa jo v več kot 150 državah. Kaj je tisto, kar privabi pred male zaslone toliko gledalcev? Ledeno morje, boj s časom, neusmiljena narava, velikanski valovi, stalen suspenz, smrtne žrtve, nabitost z adrenalinom in testosteronom ...
Hit, brez glasbene podlage kakšnega klubovskega izvajalca, hit, kjer se zaradi hrupa včasih niti dialogov ne sliši, hit, tako rekoč brez ženskega "okrasja", hit, brez steklenic resnice nezrelih "faliranih" študentov, hit, brez akcije pod rjuhami z zalezovalsko infrardečo kamero.
Ko občinstvo zasitiš s preveč hiperprodukcije, preidi nazaj na osnove.