Paterno se je v življenju spopadel s številnimi izzivi – revščino v otroštvu, vojno in v zadnjem času pandemijo novega koronavirusa. Ekonomski status družine je tisti, ki mu je v otroštvu onemogočal nadaljevanje šolanja. V času druge svetovne vojne je služil v mornarici, kasneje pa si ustvaril družino in se zaposlil kot železniški delavec. “Rekel sem si: Zdaj ali nikoli,” se spominja. “Zavedal sem se, da je precej pozno za pridobitev triletne diplome, vendar sem želel preveriti, ali sploh zmorem.” Leta 2017, pri svojih 93 letih, se je tako odločil za vpis na študij zgodovine in filozofije.

Kot študent je svoje eseje pisal na ročnem pisalnem stroju, ki mu ga je dala mati, ko se je leta 1984 upokojil z železnic. Googlu se je v večji meri izognil in raje poprijel za tiskane različice knjig. Tudi študentske zabave ga niso zamikale. 96-letnik je priznal, da je bil študij v času samoosamitve, ko je predavanja spremljal preko videoklicev, še posebej težaven, a ga to ni ustavilo. V prejšnjem tednu je tako stopil na oder, da bi prejel diplomo in tradicionalni lovorov venec. “Sem normalen človek kot mnogi drugi,” je pojasnil svoje občutke ob zaključku študija. Njegova profesorica sociologije Francesca Rizzuto ga je označila za “vzor mlajšim študentom”, čestital pa mu je tudi predstavnik študentov v senatu univerze Fabrizio Micarija.

Na vprašanje, kakšne načrte ima, je povedal, da se ne namerava ustaviti. “Znanje je kot kovček, ki ga nosim s seboj, je zaklad,” dodaja Paterno, ki se bo v prihodnjih letih posvetil pisanju.

Italijan pa ne velja za najstarejšega diplomanta na svetu, ta čast je leta 2011 pripadla zdaj že pokojnemu Leu Plassu, ki je diplomiral pri 99 letih.