Generacija, rojena okoli leta 1980, v srcu nosi spomin na številne stvari, ki so jo spremljale v otroštvu in zgodnji mladosti. Se tudi vam kdaj milo stori, ko se med žvečenjem novodobnih žvečilnih gumijev spomnite na Čungo Lungo in Bazooko? Naše obsedenosti s Kinderlado so bili veseli tudi starši, ki so tako prihranili pri nakupu posode, saj smo kuhinjske omare pridno polnili z izpraznjenimi kozarci in skodelicami, ki jih uporabljamo še danes. Saj veste, kozarci, ki imajo dve rdeči in belo črto, ter skodelice, na katerih je narisana krava. Koliko sličic Životinjskega carstva, PEZ-figuric in malih pisanih dudk vam je uspelo zbrati? Koliko "pokalic" ste si lahko naenkrat nasuli v usta in uživali v prijetnem prasketanju?

Gumitvist in monopoli
V vročih poletnih dneh nas je hladila sladoledna Lučka, včasih smo si privoščili tudi Lonček in Žogico, seveda pa pri blagajni pogosto pozabili vzeti še žličko. Vtikanje tanke plastične slamice v sok Pingo, ne da bi prebodli celotne embalaže, je zahtevalo precejšnjo spretnost, da o otroških igricah tistega časa sploh ne govorimo. "Usa-usa-usa-sa, pipi-duga-čarapa," smo recitirali in skakali gumitvist. Na različnih višinah elastike seveda - trojka pri kolenih, šestka pod pazduho, do katere stopnje je uspelo priti vam?! Možgančke smo naprezali tudi v igrici "mesto ali vas", ko smo izbrali črko abecede, nato pa napisali ime, priimek, mesto ali vas, žival, predmet, državo, reko in rastlino. Že v jugoslovanski različici monopolija so bili slovenski turistični biseri visoko cenjeni - nadražji mesti na igralni plošči sta bila prav Bled in Bohinj, vredno je bilo imeti tudi vsa štiri letališča, samo kaj, ko tam nisi smel postavljati hišk. Čas nam je krajšala tudi pisana vzmet, ki je znala skakljati tudi po stopnicah navzdol, teniške udarce pa smo vadili s pomočjo žogice, ki je bila privezana na obtežen podstavek, da je lahko priletela nazaj.

Od Cicibana do Snorčkov
Svet branja smo spoznavali najprej v Cicibanu, nato v Pilu, v roke smo radi vzeli tudi Dogodivščine Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje, pa Karla Maya in seveda celotno zbirko Pet prijateljev. Najlepši spomini pa nas verjetno vežejo na risanke. Vsak večer smo težko čakali tisto risanko pred spanjem, v nedeljo zjutraj pa na znameniti Živ žav. A je to, Smrkci, Snorčki, Palček David, Palček Smuk, Šolenčki, He-Man, Mali leteči medvedki, Banananjam, Hrabri mišek, Toro in Pončo, Baltazar, Mravljinček Ferdinand, Super Medo, Slončica Neli ... poglejte, koliko smo jih že našteli, pa niti približno še nismo poimenovali vseh, ki so nas razveseljevale v tistih dneh. V pravljični svet so nas popeljale Sneguljčica, Trnjulčica in Pepelka, na avdiokasetah smo poslušali Zvezdico zaspanko in Žogico marogico.

Naš prvi poklic: razredni reditelj
Pred 15 leti nismo verjeli, da bomo kdaj to rekli - ampak toži se nam tudi po šolskih dneh. Pogrešamo dobro staro zeleno tablo, kredo in umazano mokro gobo. Pa skodelice iz nerjavečega jekla, iz katerih smo pili vroč kakav med šolsko malico. Dolgotrajno izdelovanje herbarija, ki nam je povzočilo kar nekaj sivih las. Predmet spoznavanje narave in družbe. Staro spričevalo, v obliki majhne zelene knjižice. "Baletne" šolske copate. Risalne liste, geotrikotnik, milimetrski papir, notni zvezek, brisalec, voščenke in vodenke. Celo osovraženi narek in dve oceni pri spisu, eno za vsebino, drugo, po navadi slabšo, za obliko. Pa tudi šolske športne dejavnosti - med dvema ognjema, kros in testiranje. Trebušnjaki, tapkanje, poligon nazaj in vesa v zgibi - kako dolgo ste zdržali vi? Zloglasni zu, u in mu - zelo uspešno, uspešno in manj uspešno pri likovnem in glasbenem pouku, gospodinjstvu, tehniki in telovadbi. Vedli pa smo se vzorno, primerno, včasih pa tudi manj primerno.

Našteli smo le nekaj stvari, ki nas ob misli na otroštvo in mladost spomnijo na dobre stare čase. V komentarjih pod novico pa nam lahko razkrijete, kaj pa vas spomni na odraščanje vaše generacije, katere koli že.

Tina Hacler