Telesno visenje je poseben proces, katerega glavni cilj je sadomazohistični užitek. Izvaja se tako, da se kožo (običajno na trebuhu) simetrično prebode, nato pa v luknje vstavi ribiškim trnkom podobne kavlje in telo bodisi delno bodisi pa v celoti dvigne od tal. Foto:
Telesno visenje je poseben proces, katerega glavni cilj je sadomazohistični užitek. Izvaja se tako, da se kožo (običajno na trebuhu) simetrično prebode, nato pa v luknje vstavi ribiškim trnkom podobne kavlje in telo bodisi delno bodisi pa v celoti dvigne od tal. Foto:

Za spreminjanje telesa velja, da se izvaja predvsem na željo njegovega "lastnika", razlogi za to pa so zelo različni. Običajno si človek prizadeva s tem pridobiti bolj estetski videz, seksualno zadovoljstvo, sprejemanje drugih, izkazovanje pripadnosti, vdanosti, ljubezni, ali pa to počne zaradi religioznih ali drugih nemedicinskih razlogov.

Za različne metode in tehnike velja, da imajo v družbah različno stopnjo sprejemanja, zaradi česar so tudi različno pogojene. Povedano preprosteje - če je natikanje obročev na ženske vratove pri nekaterih plemenih v Mjanmaru in na Tajskem (še) vedno povsem sprejemljiv način spreminjanja ženskega telesa, pa se v našem svetu nad tem pogosto zgražajo.

Tokrat smo se lotili bolj ekstremnih primerov, med katere spada tetoviranje roženice, brazgotinjenje, "piercing" korzeta, razcepljanje jezika ...

Če mislite, da je tetoviranje roženice nova stvar, se pošteno motite. Zgodovina te vrste tetoviranja namreč sega vsaj 2.000 let v preteklost, najbolj pa se je razširila od konca 19. stoletja naprej, ko so s tetoviranjem odpravili različne brazgotine in vidne posledice bolezni na roženici. Danes je to manj pogosta lepotna praksa, saj so v te namene precej bolj razširjene kontaktne leče, zelo pa je napredovala tudi očesna protetika. Če vam leče ne ležijo, si lahko oči torej še vedno okrasite z iglo ...
Človeško žigosanje je verjetno najbolj boleča oblika okraševanja telesa. Izvaja se s pomočjo posebnega aparata, ki v najbolj skrajni obliki na koži povzroči opekline tretje stopnje in uniči kožne živce, zaradi česar se občutljivost na koži pogosto ne obnovi. Brazgotine se zelo dobro ohranijo le, če je povrhjica popolnoma uničena, sicer pa se z leti zabrišejo.
Morda niste vedeli, a vsadki se ne uporabljajo samo za ženske prsi - posebni trodimenzionalni vsadki se namreč kirurško vstavijo pod kožo, kar na njeni površini deluje kot okras. Za iznajdbo in popularizacijo 3D-jeklenih ali silikonskih vsadkov pod kožo je najbolj zaslužen umetnik po imenu Steve Haworth, to tehniko pa lahko v določeni meri primerjamo s piercingi. Postopek je namreč podoben - pod kožo se vstavi določen vsadek, ki se ga čez čas vzame ven in vstavi novega, večjega. Ob tem velja, da obstajajo nevarnosti, da se ob prehitrem menjavanju vsadkov koža vname ali pa nepravilno raztegne.
Razcepljanje jezika je prav tako ena novejših oblik spreminjanja delov telesa. Izvede se tako, da se sprednji del jezika kirurško prereže napol. Videz takega jezika spominja na kačji jezik, kar je najbolj izrazito pri špičastih in dolgih jezikih. Pri tem je zanimivo to, da lahko človek samostojno premika vsako polovico jezika posebej.
Za špičasta ušesa ni kriv Mr. Spock iz Zvezdnih stez, kot bi sprva pomislili, ampak newyorški plastični kirurg dr. Lajos Nagy. Špičasta ušesa so sicer značilna za različna mitološka bitja, Nagy pa pravi, da se z njimi ne le poveča privlačnost obraza, ampak celo izboljša kakovost poslušanja glasbe.
Med dele telesa, priljubljenimi za spreminjanje, sodijo tudi zobje. Verjetno najbolj ekstremna primera sta špičenje sprednjih zob in podaljševanje sekalcev, ki so značilni predvsem za vampirje.
Očesni nakit je nekaj povsem novega. Poznajo in izvajajo ga predvsem na Nizozemskem, s posebnimi vsadki, ki se jih vstavi med dvema očesnima plastema, pa se lahko pohvali le nekaj ljudi. Dolgoročne posledice na očesno funkcijo seveda še niso znane, strokovnjaki pa pravijo, da ta v nobenem primeru ni zmanjšana.
Skarifikacija oziroma po slovensko brazgotinjenje je vrsta umetniškega izražanja, pri katerem se izrezuje in vrezuje kožo. Končni rezultat nastane sčasoma prek celjenja kože, poleg močnega vidnega učinka pa ima pogosto tudi močan simbolični pomen, zaradi česar je brazgotinjenje pogosto v nekaterih zaprtih skupinah (npr. mafijske združbe), kjer se z brazgotinami izraža pripadnost oziroma vdanost. Nekateri pravijo, da skarifikacija ne boli nič bolj kot običajno tetoviranje, a vsaj po fotografijah sodeč temu ni tako.
Piercing korzeta je ena najnovejših "pogruntavščin" okraševanja telesa, pri katerem gre za simetrično vstavljanje piercingov v liniji, ki se jih tako pri korzetu medsebojno poveže, jakost tega pa je odvisna od raztegljivosti kože. Ob tem je treba tudi povedati, da se ta vrsta piercinga ne uporablja vedno na hrbtu, ampak tudi na drugih delih telesa (npr. na trebuhu).