Tudi letos se je v mestu na severu Španije zbrala množica zabave željnih obiskovalcev. Devetdnevno praznovanje je ob 12. uri z izstreljeno raketo in vzklikom "Živel sveti Fermin!" naznanil župan Joseba Asiron.

Obiskovalci, ki so na glavni mestni trg prišli oblečeni v bele majice in hlače, so ob vzkliku v zrak dvignili rdeče rute, nato pa so se začeli škropiti z rdečim vinom, da so njihova oblačila postala rdeče-vijoličaste barve.

V prihodnjih dneh bodo najpogumnejši lahko vsako jutro tekli pred šestimi pol tone težkimi biki. Ovinkasta pot po ulicah Pamplone je dolga skoraj 850 metrov.

Vsako leto se med teki poškoduje več deset ljudi, občasno pa kak udeleženec tudi umre zaradi poškodb. Od leta 1911, ko so začeli dokumentirati žrtve, je umrlo petnajst ljudi, zadnjo smrtno žrtev pa je festival zahteval leta 2009.

Več žrtev pa je med biki, ki so ubiti v bikoborbah. Na to je že pred samim začetkom festivala opozorilo okoli sto aktivistov, ki so napol goli in pomazani z lažno krvjo protestirali pred tamkajšnjo areno za bikoborbe. V rokah so držali napise "ulice Pamplone maže kri bikov". Kruta tradicija pa je tako globoko zakoreninjena v španski kulturi (prav tako pa festival pomeni velik vir dohodka), da je, kot kaže, še dolgo ne bodo opustili in bodo adrenalinski navdušenci v Pamploni še lahko preizkušali svoj pogum in vzdržljivost.

Zgodovina teka pred biki v Pamploni ni popolnoma znana. Nekateri zapisi pričajo, da so prvič pred biki bežali že v 13. stoletju, obširnejša poročanja pa so zapisana v kronikah iz 17. in 18. stoletja. Takrat so v Pamplono že prišli prvi turisti in festival začeli povezovati s čezmernim pitjem in razuzdanim vedenjem. V 20. stoletju je festival postal znan po vsem svetu, k čemur je prispeval pisatelj Ernest Hemingway. V romanu Sonce vzhaja in zahaja iz leta 1926 med drugim opisuje dogajanje v Pamploni.