Mladiček gibona, ki mu spola še niso določili, je ob rojstvu prekrit le z nežnim puhom. Mati Sipura ga prvih nekaj mesecev nosi s seboj. Tudi takrat, ko se s svojimi dolgimi rokami akrobatsko zavihti visoko v drevesne krošnje, se naraščaj trdno oprijema njene dlake na trebuhu. Šele ko bo mladiček star tri mesece, mu bo dovolila prve samostojne plezalne poskuse. Takrat bo prišel na vrsto tudi oče Rao, ki mu bo pri tem pomagal.

Giboni domujejo v deževnih gozdovih jugovzhodne Azije. Matere dojijo mladičke do treh let, pri šestih mesecih starosti pa začnejo poleg materinega mleka jesti še zelenjavo, sadeže, liste in žuželke. Pri šestih letih, ko spolno dozorijo, si morajo poiskati svojo družinsko skupnost. Giboni so monogamne živali in živijo v stalnih skupinah, ki se med seboj ločijo po tipičnem jutranjem petju. Pari pojejo zelo glasno in skupaj v duetu.

Beloroki giboni so tako kot vse vrste gibonov ogrožena živalska vrsta. Vzrok za njihovo ogroženost je krčenje deževnih gozdov, pa tudi lov zaradi prehrane in prodaje za domače živali. V živalskih vrtovih to vrsto opic vzrejajo v okviru Evropskega vzrejnega programa (EEP).