V zadnjih letih pa Catarina Rivera iz ZDA potuje po svetu in na družbenih omrežjih objavlja izkušnje z dostopnostjo posameznih destinacij. Avgusta je na povabilo zavoda Turizem Ljubljana, ki od leta 2022 izvaja projekt izboljšanja univerzalne dostopnosti turistične infrastrukture v Ljubljani in ljubljanski regiji, obiskala Slovenijo. Ob tej priložnosti je več o sebi in svojih dejavnostih za oddajo Med štirimi stenami na Prvem programu Radia Slovenija.

Catarina, dobrodošli v Sloveniji. Kdo in kaj je torej Blindish Latina, kot vas poznajo družbena omrežja?
Pozdravljeni, sem Catarina Rivera, prihajam iz Združenih držav Amerike. Moje poreklo je sicer kubansko in portoriško, ampak rojena sem bila v ZDA. Sem javna govornica, svetovalka za raznovrstnost, enakopravnost, vključevalnost in dostopnost ter ustvarjalka spletnih vsebin. Poročam o svojem življenju, življenju gluhoslepe ženske, ki potuje po svetu. Glede gluhoslepote: imam Usherjev sindrom, ki je v svetu najpogostejša genska okvara, ki prizadene tako vid kot sluh. Slušni aparat nosim od malega, naglušnost je bila vedno del mojega življenja in sem se ji dobro prilagodila. Slepota oz. slabovidnost pa je bila večje presenečenje: ko sem imela 17 let, sem izvedela, da bom progresivno izgubljala vid, kar je zelo spremenilo moje življenje. Trenutno uporabljam belo palico, saj sem tako bolj neodvisna, ko potujem. Zelo pomembno se mi zdi, da bi bil svet dostopnejši in bolj vključujoč za ljudi z oviranostmi, to je moj cilj in s tem namenom počnem, kar počnem: predavam, pripravljam delavnice, izobraževanja za podjetja, večinoma po spletu. Svojo zgodbo in svoje ozadje uporabljam za to, da bi bila delovna mesta bolj vključujoča. Sicer imam diplomo iz psihologije ter dva magisterija, enega s področja dvojezičnega izobraževanja in drugega s področja javnega zdravja. Tudi delala sem na področju izobraževanja in javnega zdravja, preden sem šla v podjetništvo in postala javna govornica, svetovalka in ustvarjalka vsebin. Zdaj imam tudi mednarodno priznan certifikat s področja jedrnih kompetenc na področju dostopnosti, ki daje večjo kredibilnost mojemu zdajšnjemu delu. Začela sem sicer kot učiteljica v Bronxu in dozdeva se mi, da sem še vedno učiteljica, a prek spleta, poučujem pa zaposlene v podjetjih.

Močno naglušni ste torej že od rojstva in pravite, da ste se temu tako vi kot vaša družina hitro prilagodili. Kako pa ste v najstniških letih sprejeli, da izgubljate tudi vid?
Pri sedemnajstih, ko sem prejela diagnozo Usherjev sindrom, je bilo ravno poletje pred vstopom na fakulteto. Torej že sam po sebi vznemirljiv čas glede moje prihodnosti. Diagnoza je bila popolno presenečenje tudi za mojo družino in nekaj, česar nisem mogla takoj razumeti in sprejeti. Takrat smo imeli veliko vprašanj, ničesar nismo vedeli o Usherjevem sindromu, iskali smo podatke, odgovore … Zdravniki, ki so mi postavili diagnozo, niso pokazali prav veliko empatije, rekli so, če povzamem: 'Ni zdravila, ni terapij, le opazovali te bomo, nasvidenje!'

Lahko pa bi naredili veliko, nam na primer svetovali, da se povežemo z drugimi bolniki s to boleznijo, povedali, da obstaja tehnologija, ki lahko pomaga pri vsakodnevnem spopadanju s temi težavami. Doma smo se takrat popolnoma osredotočili na iskanje zdravila, začela sem jemati vitamine, pazila na prehrano … Nismo pa razmišljali o mojem vsakodnevnem življenju, karieri, neodvisnem življenju in kako bom vse to zmogla. Ampak to bi mi takrat zelo pomagalo, na primer da bi vedela, da obstaja veliko virov podatkov, aplikacij, orodij, ki jih uporabljajo ljudje, ki s tem živijo dlje kot jaz … Kakor koli, glede sprejemanja bolezni: čas res pomaga, počasi se privadiš. Tudi srečevanja z drugimi slepimi, opazovanje, kako se oni gibajo, samozavestno, še posebej z uporabo bele palice. Ko sem se preselila v New York, sem opazovala, kako pridejo v sobo, se usedejo, zložijo palico – in popolnoma zaupajo samim sebi. To mi je pomagalo, da sem začela gledati na vse to kot na nekaj normalnega.

Ampak če vas ljudje zdaj vidijo brez bele palice, sploh ne opazijo, da ste slepi …
Ne, ljudje ne opazijo takoj, da sem slepa, saj večina ne razume, da obstaja cel spekter slepote. Le od 15 do 20 odstotkov je takih, ki so popolnoma slepi. In tudi če je nekdo popolnoma slep, to ne pomeni, da 'vidi' le temo. Zelo različno lahko doživljamo slepoto. Imam prijateljico, ki pravi, da ves čas vidi barve, ki lebdijo v njenem vidnem polju. Menim tudi, da je zelo pomembno, da se ljudje zavedamo, da ima lahko kdor koli kakšno oviranost. Številni slepi ne uporabljajo bele palice, tudi sama je prej nisem, in lahko se kdo zaleti vate – ali pa se jaz zaletim v koga. In ljudje prehitro obsojajo: 'Oh, kako je nevljudna!' ali 'Pazi malo!' Saj sem previdna, ampak ne vidim dovolj dobro. Včasih res na prvi pogled ne moreš ugotoviti, ali je nekdo slep ali slaboviden ali ne, slepota in slabovidnost se pojavljata v različnih oblikah. Sama imam zelo ozko vidno polje, okoli pet odstotkov centralnega vida, tako da ga delno še vedno lahko uporabljam. Nekateri pa nimajo centralnega vida, ampak le del perifernega. Ali pa imajo zamegljen vid. Zelo različna je lahko slepota.

Od leta 2019 potujete po svetu in na svoji koži preizkušate, kako je v posameznih mestih in državah poskrbljeno za ljudmi z oviranostmi. Ker prihajate iz Združenih držav Amerike, najprej začniva tam. Kako je tam biti slep, gluhoslep oziroma živeti z invalidnostjo?
Na področju gluhoslepote ali katere koli invalidnosti so tudi v ZDA seveda težave brezposelnost, dostopnost zdravstva, izobrazbe … Pri gluhoslepoti gre za kombinacijo oviranosti, ko je res težko najti zaposlitev, ki je gluhoslepemu dostopna. Tudi slepe delodajalci neradi zaposlijo, saj menijo, da ne bodo zmogli dela, preprosto nam ne dajo priložnosti, da bi pokazali, da si lahko uspešno pomagamo s tehnologijo in naredimo marsikaj. Tako da je še vedno veliko težav, ampak ko potujem po svetu in delam primerjave, vendarle opažam, da je v ZDA več organizacij za slepe kot drugje, da je izobraževanje za mobilnost in orientacijo slepih dostopnejše: učijo nas na primer, kako uporabljati belo palico, kako se varno gibati v svojem domu … Takih izobraževanj marsikje po svetu ni, saj nimajo usposobljenih inštruktorjev. Pri nas je to dostopno, poleg tega imamo od leta 1990 poseben zakon, ki prepoveduje diskriminacijo ljudi z oviranostmi, pospešuje vključevanje ljudi s posebnimi potrebami v šolski sistem, javno življenje … Čeprav je še dolga pot do polne vključenosti in dostopnosti, pa so ZDA precej napredne v primerjavi z državami, kjer takih zakonov o vključevanju ni. Ne bom rekla, da je lahko, še vedno je veliko stigme, velik izziv je doseganje vključenosti in tega, da bi ljudje na nas gledali kot na enakovredne, slepi po njihovem ne moremo živeti samostojno, brez pomoči …

Je torej še vedno veliko invalidnih ljudi 'zaprtih' med štirimi stenami, ostajajo doma in ne upajo sami na cesto?
Mislim, da ne. Imamo veliko slepim prilagojene infrastrukture, pomaga tudi javni promet, čeprav je ponekod slabo urejen. Pravzaprav je odvisno, kje živiš. Če živiš v predmestju ali na podeželju, si bolj 'ujet', saj ne moreš sam hoditi okoli, če na primer ni prilagojenih pločnikov. Menim, da je to, da so ljudje z oviranostmi zaprti v svoj dom, bolj stvar kulturnih vzorcev. V nekaterih družbah še vedno velja, da se invalidnih oseb ne bi smelo videti v javnosti, gre za stigmo, predstavo, kdo je lahko del neke skupnosti … Mislim sicer, da tega v Združenih državah ni veliko, sem pa bila na Karibih in tam ljudi s posebnimi potrebami nisem videla. Ko sem vprašala, kje so, so mi v neki državi rekli: 'Ja, držimo jih doma.' To se mi zdi zelo žalostno, saj si želimo biti del družbe. Zato je pomembno, da se zakonsko uredi vključevanje ljudi z oviranostmi v izobraževanje, na delovna mesta, tudi če jim morda ne uspe dela opraviti stoodstotno, če ni vse popolno, ampak vseeno je to neki napredek.

Večkrat poudarite, da je temelj urejena in invalidnim osebam prilagojena infrastruktura, začenši s fizično dostopnostjo mest. Kako je s tem v ZDA?
Združene države Amerike so ogromne, zato so razmere zelo različne. V velikih mestih je bolje urejena infrastruktura, urejen je javni prevoz. In če ti ni treba voziti, da si mobilen, je seveda dostopnost za slepe večja. Živela sem v New Yorku in sem lahko šla, kamor koli sem želela. To je bilo čudovito, saj sem v zgodnjih dvajsetih zaradi poslabšanja vida nehala voziti. Težko pa komentiram dostopnost po vsej državi. Vsekakor bi potrebovali več prilagoditev v križiščih in pri prečkanju ceste. Ponekod so ob semaforjih naprave, ko s pritiskom na gumb sprožiš zvoke, ki pomagajo slepim. A gluhoslepi potrebujemo še več prilagoditev, nam pomagajo na primer vibriranje oz. nekakšne taktilne oznake. Všeč mi je v Veliki Britaniji, kjer imajo vrteč stožec pod škatlico z gumbom za slepe. Ko je luč na semaforju rdeča, je stožec pri miru, ko je zelena, se začne vrteti. Z rokami to občutiš in veš kako ravnati. Te stožce sem zaznala v večini križišč, tam so kar razširjeni. Všeč so mi takšne prilagoditve, a vsekakor nikjer še ni popolno.

Zakaj in kako pa ste pravzaprav začeli potovati in s svojih potovanj objavljati vsebine o dostopnosti posameznih destinacij?
Trenutno so potovanja moja glavna dejavnost, to sem si želela že dolgo. Ena od stvari, ki me jih je naučilo življenje z oviranostjo, je, da je treba živeti polno, ne glede na vse. Svoje invalidnosti ne jemljem kot nekaj negativnega, ampak kot del sebe. Ponosna sem na to, kar sem, in to vključuje tudi moje 'hendikepe'. Sprejemam koncept invalidskega ponosa, všeč mi je to; všeč mi je, kar sem. Zelo sem napredovala na svoji poti od sprejemanja bolezni do pravega ponosa nase. Življenje v času pandemije pa mi je le še potrdilo, da nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo naslednji dan. Potovala sem s svojo družino že kot otrok, potovala sem v službene namene in v tem vedno uživala. Obenem pa sem si želela, da bi potovala še več, spoznavala svet in se resnično povezala z ljudmi. Ne potujem zato, da bi bivala v umetno ustvarjenih 'resortih' in se 'odklopila' od svojega življenja. Potujem zato, da se povežem, da se učim, da bolje razumem različne kulture. To mi veliko pomeni, daje mi lepe spomine, nova poznanstva in prijateljstva. Res sem vesela, da lahko zdaj to počnem in od tega živim. Predavanja imam po spletu, poleg tega na družbenih omrežjih gradim svojo platformo Blindish Latina, predvsem na Instagramu; z imenom Catarina Rivera objavljam na LinkedInu, nedavno sem se lotila še YouTuba. Tam objavljam daljše videoposnetke, saj želim podati celovito izkušnjo s potovanj. Eden od razlogov, da objavljam toliko vsebine s potovanj, je, da je zelo malo takih objav, torej o potovanjih ljudi z invalidnostjo. Teh ni v oglaševanju potovalnih doživetij, tudi srečam jih ne, ko potujem. Želim, da vsi vidijo in slišijo: 'Sem gluhoslepa in potujem! Tudi jaz sem tu!' Pravzaprav je to zelo velik, a neizkoriščen trg: potovanja za ljudi z oviranostmi oz. dostopni turizem. Res je velik trg, vsaj eden od štirih odraslih Američanov ima neko oviranost, vsaj 15 odstotkov ljudi po vsem svetu je invalidnih. Gre za visoke številke, prištejte še njihove družinske člane in prijatelje, ki bi potovali zraven, to je ogromno ljudi! Zato res upam, da bom pomagala narediti potovanja dostopnejša, bolj vključujoča in da bodo vsi obiskovalci dobrodošli.

Mnogi se še vedno čudijo, da lahko tudi slepi, celo gluhoslepi potujete. Številni imajo neutemeljene predsodke tudi glede prilagajanja turistične infrastrukture in destinacij ljudem z različnimi oviranostmi.
Ljudi je strah, ko gre za invalidnost, ali pa mislijo, da so prilagoditve, da je neka destinacija dostopnejša, zelo drage. Ampak običajno to ne drži, marsikaj se lahko izboljša brezplačno ali z majhnimi stroški. Na primer več informacij o dostopnosti destinacije na spletni strani, tudi dostopnejša spletna stran. Ali pa izobraževanje ljudi, ki so v stiku z obiskovalci. Preprosto: kako voditi slepega. Včasih je dovolj že, da jim kdo pove, da nas lahko vprašajo, kako bi nas najbolje vodili. Vprašajte ljudi, ali potrebujejo pomoč in kakšno! Ljudje, ki so na neki destinaciji v stiku z obiskovalci, bi morali veliko narediti glede svojega odnosa do invalidnosti, velikokrat namreč opažam, da so zelo živčni ob nekom z oviranostjo. Recimo prestrašeni so, ko se pomikam skozi prostor: ali bom padla, kako hitro lahko hodijo, ko me vodijo? Sama hodim hitro in običajno moram podati neko orientacijo ljudem: 'Tako hitro lahko hodiva, jaz se bom držala tvoje roke.' Nekateri namreč še vedno želijo držati mene ali pa zagrabijo mojo palico in mislijo, da bodo tako pomagali. Ne, ne dotikajte se moje palice, sama jo moram premikati! Potrebnega je torej še veliko izobraževanja in zavedanja. Sama pa sem zelo srečna, da lahko potujem. Letos sem že bila dva meseca v Kolumbiji, en mesec v Panami, nato en mesec v ameriški zvezni državi Utah, pa na Floridi, v New Yorku, v Španiji, na Madžarskem, zdaj sem v Sloveniji, pot bom nadaljevala v Avstriji in Švici, nato se vrnem v Španijo, kar bo predvidoma konec septembra, torej kar precej potovanj.

Med potovanji veliko objavljate na družbenih omrežjih, imate precej sledilcev. Dobite kdaj odziv, da je nekdo zaradi vas začel potovati kljub svoji oviranosti? Ali pa da ste koga spodbudili še k čemu drugemu?
Da, dobim pozitivne odzive ljudi, ki mi povedo, da jim je to, da so me videli srečno in da živim polno življenje, pomagalo pri različnih stvareh. Nekateri začnejo uporabljati belo palico – morate vedeti, da je to težka odločitev, ki zahteva veliko časa; drugi začutijo, da lahko tudi sami potujejo, si privoščijo kakšno dogodivščino, ampak to mora vsak narediti na svoj način. In to pozdravljam! Nekaterim je dovolj, da si privoščijo izlet v domači državi, v vsakem primeru pa želim, da bi ljudje lahko naredili tisto, česar si želijo, da se jim ne bi bilo treba 'držati nazaj'. Kolikor je mogoče, seveda, saj imamo vsi neke omejitve. Všeč so mi pozitivni odzivi ljudi, ki spremljajo moje objave.

Vrniva se k potovanjem in dostopnosti destinacij. Ali obstajajo velike razlike v dostopnosti med različnimi državami, celinami?
Nisem še videla toliko sveta, da bi lahko primerjala. Veliko dobrega sem slišala o Singapurju, da je zelo dostopno mesto z urejenim javnim prevozom, ampak tam še nisem bila. Komaj čakam, da sama preverim! Veliko razlik je v različnih državah tudi glede dostopnosti, ampak ne glede na to, kje sem, je meni najpomembnejši učinkovit javni prevoz. Z njim sem neodvisna. Seveda ne hodim le tja, kamor lahko prideš z javnim prevozom, ampak kjer je, mi zelo olajša potovanje. Zato običajno potujem v velika mesta, saj so tudi znotraj posameznih držav razlike glede tega. Poseben izziv so zgodovinska mesta, kjer je vsaj del ulic tlakovan. Tlakovci so lahko spolzki, neravni in takrat težko uporabljam belo palico, saj ne drsi tekoče, ampak se zatika. To je res izziv. In če pustim ob strani fizično dostopnost: slišala sem, ne pa še preverila, da je v Španiji dokaj nizka brezposelnost slepih. Številni so zaposleni, kar drugod po svetu žal ne drži. Večina jih dela za organizacijo Once, ki je nekakšna loterija, slepi delajo v kioskih, kjer prodajajo loterijske listke in so tako v stiku z drugimi ljudmi. Ne vem sicer točno, koliko odstotkov slepih, ki so zaposleni, dela za to organizacijo. No, je pa pomembno, da ne gledamo le številk in da razumemo statistiko. Pomembno je, ali slepi res želijo delati to, ali jih to delo izpopolnjuje, ali lahko napredujejo … Tako se seveda sprašujem, ali visoke številke zaposlenosti pomenijo tudi, da so ljudje zadovoljni, a kljub temu so ohrabrujoče, saj je drugod delež slepih, ki so zaposleni, nizek. Ne morem še reči, da neka država res zgledno skrbi za invalidne državljane, ampak zelo pomembna je gotovo prilagojena infrastruktura, ta je pomembna predvsem za gibalno ovirane in to res nujno potrebujemo. Potrebnega je tudi več izobraževanja, ki bo primerno za nas, menim, da boljši in dostopnejši izobraževalni sistem pomeni tudi boljše pogoje za ljudi z oviranostmi.

Kako pa je v Sloveniji? Oziroma predvsem v Ljubljani, ki ste jo tokrat bolje spoznali?
Tokrat sem v Sloveniji tretjič in res mi je všeč. Žal sem lahko do zdaj prišla le na kratke obiske, tu sem bila že lani in predlani. Opazila sem, da so mnoga križišča v Ljubljani opremljena z napravo za slepe, ki ima tudi taktilne oznake, ki mi povedo, kakšno je križišče, koliko pasov ima, kako poteka promet, kam naj se usmerim in podobno. Lani sem posnela in objavila poseben video o prečkanju križišč v Ljubljani, ta način mi je všeč. Opazila sem tudi, da so ceste v Ljubljani ravne in da je veliko območij za pešce. To je odlično, saj se lahko sprostiš in hodiš okoli brez skrbi, da te bo povozil avto. Je pa pri vas veliko kolesarjev in lani sem bila v nekem trenutku zelo blizu trku s kolesom. Ne želim, da me povozi kolo! Tlakovane ulice v starem mestu so velik izziv, ampak to da seveda mestu neki značaj in je lepo. Problematična so tudi nekatera območja s stopnicami, ki vodijo k reki. Treba je vedeti, kje se lahko do reke spustiš po klančini, saj obstaja vsaj en most, kjer so stopnice oblikovane bolj umetniško, niso ravne oz. so zelo različnih oblik, višine …

Vem, da je to oblikovalski pristop, a če ne vidiš, so lahko zelo nevarne. Nekaj takih pomanjkljivosti sem opazila. Videla sem shemo mestnega avtobusnega prometa, nisem ga še preizkusila, ampak shema je videti dobro. Videla sem tudi mnoge avtobusne postaje in res me zanima, kako dobre so povezave. Mi je pa kot popotnici tu v Sloveniji izziv železniški promet in mislim, da je bilo vanj vložene premalo pozornosti. Dobro bi bilo, če bi bilo več železniških povezav tako znotraj države kot z drugimi državami. Tako ne bi bilo treba najemati avta, sama tako ali tako ne vozim. Sicer pa mi je Slovenija zelo všeč, čutim posebno povezavo s to deželo, glavna prednost, ki me pritegne, je seveda narava. Tudi arhitektura v Ljubljani je zelo lepa, vsakič ko pridem, mi videno pričara nasmeh na obraz.

Tokrat ste v Ljubljani in njeni okolici preživeli štiri zelo aktivne dni. Kaj vse ste doživeli in kaj poznate že s prejšnjih obiskov?
Lani sem bila v Postojnski jami in v Predjamskem gradu, ta je bil super, sicer veliko stopnic in težko se je bilo orientirati znotraj njega, ampak to je pač izziv teh zgodovinskih objektov. V jamo vozi vlakec, to je bilo dobro, ampak potem je treba veliko hoditi v temi. Je sicer nekaj malega razsvetljave, ampak zame premalo. To je bilo kar zahtevno, počutila sem se ujeto … Ne moreš na hitro ven, zato sem si prigovarjala: 'V redu sem, zmogla bom, samo hoditi moram in bom prej ali slej prišla ven …' Letos pa imam priložnost sodelovati z zavodom Turizem Ljubljana, skupaj smo pripravili program in skupaj se trudimo predstaviti lepote in dostopnost ljubljanske regije. Objavljam zgodbe na Instagramu, objavila bom tudi video na YouTube-u o celotni izkušnji. Res upam, da bomo tako lahko ljudi po svetu prepričali, kako lepi sta Ljubljana in njena okolica in da ju lahko obiščejo tudi ljudje z oviranostmi. Ogromno zanimivih stvari sem počela te dni, v petek sem bila na Odprti kuhni, v soboto sem z ladjico plula po Ljubljanici in se z vzpenjačo popeljala na Ljubljanski grad. Tam je bilo zelo zanimivo, vodnik nam je povedal veliko o zgodovini gradu. Vmes seveda kosilo, mimogrede, vsi obroki so bili čudoviti!

Pozneje smo si ogledali Morostig, naselje koliščarjev, zelo zanimivo je bilo izvedeti več o življenju tu v prazgodovini. Bila sem tudi v Vodomčevem gaju, kjer smo lahko izkusili naravo, videli različne ribnike z lokvanji, zelo lepo je tam. Govorila sem z ornitologom in se veliko naučila o pticah. Pokazal nam je, kako v mreže ulovijo ptice, jih stehtajo, izmerijo razpon kril, jih obročkajo in jim potem lahko sledijo, ko jih izpustijo. Iz mojih rok so poletele na svobodo tri ptice, celo vodomec, čudovito je bilo! Malo sem se bala, ampak vse ptice so bile mirne, tako da ni bilo težav. Šli smo tudi v Tehniški muzej Slovenije, kjer je razstava prilagojena tudi slepim in slabovidnim. Dali so mi posebno rokavico in lahko sem otipala eksponate. Sama sicer ne potrebujem dotika, več mi povedo opisi eksponatov, a sem tudi to poskusila, saj želim s svojimi objavami – to je tudi namen partnerstva z lokalnimi turističnimi organizacijami – pokazati različne možnosti dostopnosti na neki destinaciji. Ljudje morajo vedeti, kakšne možnosti so jim na voljo, ko potujejo. Tako da je bilo tudi to res odlično! Danes pa sem v Termah Snovik, pod gorami, lepo je tu. Pripravili so mi Kneippovo doživetje, res zelo sproščujoče. Zdaj se učim izdelati sir trnič in poslušam o kulturi Velike planine.

Iz Slovenije se odpravljate v Avstrijo, nato v Švico in Španijo, kratkoročni načrti so znani. Kakšne pa so vaše želje in načrti za bolj oddaljeno prihodnost?
Predvsem bi želela živeti uravnoteženo življenje. Želim ohraniti svoj posel, svojo ekipo in stabilno poslovanje, to mi je zelo pomembno. Ni mi tako pomemben zaslužek, imam pa velik cilj: dobiti pogodbo za knjigo in jo napisati. To bo neke vrste priročnik za vključevanje ljudi z oviranostmi na delovnih mestih, to je res pomembno. Želim si tudi nadaljnje rasti kanala na YouTubu, res si prizadevamo za to. Poleg tega bi v prihodnosti želela imeti svojo televizijsko oddajo o potovanjih, odprta pa sem tudi za vse, kar mi življenje prinese, kar se mi zdi zanimivo …

Bodimo odprti za vse, kar nam življenje prinese. To je že lahko eno od sporočil, ki jih želite predati slovenskim bralcem, poslušalcem … Bi jim želeli sporočiti še kaj?
Če imate neki hendikep in niste povezani z drugimi, ki so invalidni, povežite se z njimi! Osebno ali po spletu. Lahko je to že recimo samo sledenje objavam drugih invalidnih oseb na družbenih medijih, ni potrebna neka velika akcija. Ampak to res lahko pomaga, da se ne počutite same in da se lažje identificirate z oviranostjo. To je meni popolnoma spremenilo življenje. Najprej sem bila samo član organizacij za slepe, a ko sem se povezala tudi z ljudmi z drugačnimi vrstami invalidnosti, me je ta izkušnja res obogatila. Veliko se lahko naučimo od drugih, od ljudi z različnimi oviranostmi. Od njih se učim zgodovine, ideologije, filozofije posamezne invalidnosti in njene identitete, všeč mi je to in opogumljam vas, da se nam pridružite. Če nimate neke oviranosti in ste me poslušali, pa upam, da se boste še naprej učili o invalidnosti in tudi ukrepali. Res potrebujemo ljudi, ki niso invalidni, da z nami sodelujejo, ne glede na to, kaj in kje ste, povsod lahko naredite veliko razliko. Če delujete na področju potovanj – hej, naredite nekaj, da bodo vaša potovalna doživetja ali destinacija dostopnejši! Ne me samo poslušati in reči: 'O, to je bilo lepo!'. Upam, da nekaj naredite!