Razstava na bruseljskem razstavnem prizorišču Brussel Expo bo obiskovalcem na ogled vse do januarja prihodnje leto, s pomočjo sodobne tehnologije in virtualne resničnosti pa navdušencem stripovskih in risanih junakov omogoča, da za en dan zaživijo življenje smrkcev. Organizatorji upajo, da bodo razstavo v prihodnjih petih letih lahko predstavili še v drugih evropskih državah, pa tudi v Ameriki in Aziji.

Leta 1958 so se smrkci prvič pojavili kot liki v belgijskem stripu, ki ga je narisal Pierre Culliford, ki se je podpisoval pod psevdonimom Peyo. Smrkci so sprva nastopali v stripih o Johanu in Peewitu. Srednjeveška junaka v stripu najdeta čarobno piščal in spoznata mala modra bitja, oblečena v belo, izjema je le ata Smrka, ki je oblečen v rdeče.

Ker so smrkci takoj po prvi pojavitvi v omenjenem stripu postali izjemno priljubljeni, so že naslednje leto dobili svoj strip. Od njihovega "rojstva" leta 1958 so dobrovoljni smrkci nastopili v več kot 50 stripovskih albumih, ki opisujejo njihove zabavne dogodivščine, ti muhasti liki so postali prave popkulturne ikone, saj so nastopili tudi v številnih časopisnih in televizijskih oglasih.

Smrkci složno živijo v majhni vasici v gozdu, njihov pravljični svet ogrožata le zlobni lik Gargamel in njegov plenilski maček Azrael. Pod vodstvom "poglavarja" ata Smrka se uspešno spopadajo tudi z najhujšimi izzivi.

Slovencem je morda najbolj znana risana serija, ki je lepšala nedeljska jutra več generacijam otrok. Trženje plastičnih figuric, plišastih igrač in videoiger pa je slavne modre like poneslo med najdonosnejše v stripovski industriji. "Smrkastični posel" cveti še danes.

Če se otrokom zdi fascinantno bivanje smrkcev v gobicah in čarovnije njihovega sovražnika in stvaritelja Gargamela, se starejši ukvarjajo predvsem s politično ureditvijo Smrčje vasi. V vasi namreč živijo le tri ženske, vsi smrkci z izjemo poglavarja so oblečeni enako, ata Smrk pa je oblečen v rdečo in nosi marksistično brado.