Omemba v njem za kuharja pomeni nekaj podobnega kot članstvo v akademiji znanosti za umetnika ali znanstvenika, morda še več – prinese lahko obilo zaslužka, izpad iz vodiča pa izgubo. Prvi Michelin je izšel leta 1900, za 100 izdaj pa so zaradi izpada objav med prvo in drugo svetovno vojno potrebovali 109 let.

Od vulkanizerjev do kuhinj
Andre Michelin in njegov brat Eduard sta ob pariški svetovni razstavi dobila "zamisel novega stoletja". Ne prvi ne drugi pa nista bila kuharja, temveč izdelovalca gum. Vodiči sprva niso priporočali restavracij ali hotelov, ampak mehanične delavnice in vulkanizerje.

Ko je vodič prvič izšel, je bilo v Franciji vsega 3.000 avtomobilov in nobene prave ceste. Prva naklada je obsegala 35.000 izvodov in je bila brezplačna. Od leta 1920 so Michelinovi vodiči na prodaj, vendar vsebujejo tudi napotke za najboljše restavracije in hotele. Od leta 1926 podeljujejo zvezdice za najboljše, od leta 1931 tudi po dve in tri. Leta 1936 je začelo veljati načelo ena zvezdica - zelo dobra kuhinja, dve zvezdici - imenitna kuhinja, vredna celo "ovinka", tri zvezdice - ena najboljših kuhinj, vredna potovanja.

Zvezdice podeljujejo zloglasni preizkuševalci, ki se jih kuharji zelo bojijo. Pri Michelinu so redno zaposleni in finančno neodvisni, seveda pa morajo biti gostinski izvedenci. V restavracijah se pojavijo anonimno in se izdajo šele po preizkusu. Izbirajo med restavracijami vseh razredov, včasih pridejo večkrat v različnih ekipah.

Poznavalskosti jim do zdaj ni še nihče oporekal, črnili so jih le tisti, ki so jim znižali oceno ali pa jih kar izključili iz vodiča. To lahko namreč pomeni znatno zmanjšanje obiska in zaslužka.

Katarza po kritiki
Le 2004 se je strahovlada Michelinovega vodiča nekoliko zamajala: nekdanji sodelavec Pascal Remy je izjavil, da postopki niso za vse enaki, da ujčkajo "svete krave" in da kakšnih restavracij sploh ne obiščejo, češ da jim verjamejo. V Bruslju so s tremi zvezdicami nagradili lokal, ki sploh še ni bil odprt. Michelin se je opravičil in pokesal ter zaostril postopek ocenjevanja z nadzorom.

Avtoriteta je ostala: pariški Maxim ali Tour d'argent sta medtem izgubljala tri zvezdice, kar se dogaja tudi drugim. Mit Michelina pa ostaja.

B. B.