Zgodovinarji po navadi raztrgajo zgodovinsko navdahnjene filme in nadaljevanke. Po navadi se pritožujejo, da scenaristi v svoje like prežarčijo lastne vrednote, napačno prikažejo okolje, prikrijejo temačno stran obdobja ali pretiravajo pri zlih straneh. In po navadi imajo prav. A uspešnica mreže AMC, Mad Men, katere četrta sezona se v ZDA ravnokar končuje, je osupljiva izjema, piše Stephanie Coontz v Washington Postu in dodaja, da so vsi zgodovinarji, kar jih pozna, navdušeni nad serijo, saj je preprosto ena najbolj zgodovinsko točnih TV-nadaljevank, kar so jih kdaj koli posneli. In kljub strašljivemu šovinizmu tako rekoč vseh moških likov (no, tudi nekaterih ženskih) je to tudi serija, ki do žensk pokaže največ sočutja.

Avtentičen prikaz življenja žensk v zgodnjih 60. letih v seriji Mad Men je za nekatere ženske težko prebavljiv. Med predvajanjem prvih treh sezon je Coontzova intervjuvala skoraj 200 žensk, ki so živele v tem obdobju, in ugotovitve strnila v knjigo o ženah in hčerah te generacije. Mnoge so čutile isto otopelost kot Betty Draper v prvi sezoni. Šle so k psihiatrom, ki jim niso znali pomagati in so bili pokroviteljski, tako kot tisti, ki ga je Don Draper (igra ga Jon Hamm) najel za svojo ženo. Ali pa so bile poročene z moškimi, ki so si jemali podobne pravice kot Don. Tiste, ki so delale, tako pred poroko ali po njej, so se spopadale z enako diskriminacijo in enakim spolnim nadlegovanjem kot ženske uslužbenke v oglaševalski agenciji iz serije.

A na svoje presenečenje je Coontzova ugotovila, da številne izmed teh žensk niso želele gledati serije Mad Men. Pa ne zato, ker bi se jim upodobitve moško-ženskih odnosov v njej zdele nerealistične - pravzaprav so bile mnoge v resničnem življenju deležne še bolj grozljivega ravnanja moških kot ženske v oddaji. Serije niso želele gledati ravno zato, ker je seksizem tega obdobja tam upodobljen tako neustrašno, da tega niso mogle prenesti.

Drugi pa kar glejmo to serijo, iz katere lahko potegnemo prepotrebne nauke o uničujočih posledicah načina življenja, ki pri mnogih še vedno vzbuja neupravičeno nostalgijo, piše Coontzova. Zadovoljni moramo biti, da so se scenaristi uprli skušnjavi in svojih ženskih likov niso spremenili v sodobne junakinje. To namreč niso in ne morejo biti. Prav v tem je genialnost scenaristov serije, ugotavlja Stephanie Coontz. Scenaristi niso seksisti. Takšno je bilo časovno obdobje, v katerem se serija dogaja.

Betty Draper je vzbudila sočutje večine gledalcev v prvi sezoni, ko jo je mož varal in ji lagal. A odtlej se je mnogo gledalcem zamerila, ker kaže lastnosti od moža odvisne gospodinje, ki jo je feministična legenda Betty Friedan tako kritizirala v svoji uspešnici iz leta 1963 The Feminine Mystique. Draperjeva je ženska, ki misli, da bo z novo opremo dnevne sobe, bežnim razmerjem ali celo z novim možem zapolnila praznino v sebi, njeni poskusi biti videti kot popolna žena pa ji onemogočajo, da bi dobro spoznala svoje otroke in celo svoja moža.

Spet drugi gledalci Mad Men kritizirajo zaradi upodobitve delovnih žensk. Pritožujejo se, da so razen Joan tajnice v oglaševalski agenciji prikazane kot pasivne žrtve moškega nadlegovanja, medtem ko sta lika, kakršna sta Peggy in Faye, stereotipa kariernih žensk, ki ju ne zanimajo otroci, pred očmi imata samo poklicne uspehe. V reviji Salon je Nelle Engoran pisala, da so scenaristi prikazali razmere v agenciji, kot da so ženske "po izbiri feministke".

Joan je edina tajnica, ki ima pravo veljavo v pisarni, izžareva spolno energijo, a mnogo gledalcem se zdi šokantno, da se je poročila z zaročencem, čeprav jo je posilil, in da možu dovoli sprejemati odločitve brez posveta z njo. Kot piše Don Hazen na Alternetu: "Kljub vsemu se serija dogaja v leta 1965, ne v kameni dobi."

A leta 1965 feminizem ni bil ravno kulturna opcija za večino žensk, svari Coontzova. Šele leto pozneje je bila ustanovljena Nacionalna organizacija za ženske, skupina, ki je številnim ženskam dala pravna orodja za boj proti diskriminaciji. Časopisi so v tistem času še vedno objavljali oglase za delo z različnimi plačilnimi lestvicami za moške in ženske, brez sramu so iskali "postavne, privlačne" tajnice "in "razposajene dekline".

Takrat tudi ni obstajal izraz za spolno nadlegovanje, kaj šele zakon, ki bi ga omejil. V Severni Karolini, na primer, je lahko posilstvo prijavila le devica ali poročena ženska, v mnogo drugih ameriških zveznih državah sta morali o posilstvu pričati vsaj dve priči, da so se s primerom sploh ukvarjali. Koncept posilstva v zakonu je veljal za posmeha vreden. Tako kot se je dogajalo likom v Mad Men, so tudi samske ženske v resničnem življenju težko našle zdravnika, ki bi jim predpisal kontracepcijo, ponekod te možnosti niso imele niti poročene ženske. V številnih državah so še vedno veljali zakoni, ki so možem dali pravico do odločanja o družini, tudi o skupni lastnini.

To, da so povojne ženske pretirano nadzorovale otroke ter se zatekale k nakupovanju in bežnim nezvestobam, je bil produkt mita o popolni gospodinji, ki ga je tako točno zaznala Friedanova - in ne umotvor ustvarjalcev in scenaristov serije Mad Men. Ko Betty Draper otroke posadi pred televizor ali prisoli zaušnico hčerki, ne gre za poskus demoniziranja lika, ampak za točen prikaz "starševskih metod" iz 60. let. Raziskave kažejo, da so se matere leta 1965 veliko manj ukvarjale z otroki kot današnje matere, čeprav jih je le malo delalo zunaj doma.

Joan je uspelo do najvišjega položaja, kar ga ima lahko tajnica, tudi s pomočjo spolnosti. Točno takšne nasvete je Helen Gurley Brown objavila v svoji knjižni uspešnici iz leta 1962 Sex and the Single Girl. A scenaristi prikažejo tudi, kakšno ceno je morala plačati za to: ko Joan želi prevzeti pobudo v postelji, jo zaročenec zavrne in nikakor ne more dobiti nazaj vere v svojo moškost, dokler zaročenke ne posili v pisarni njenega šefa in ji reče, naj se pretvarja, da je njen šef. Ves čas jo nadlegujejo moški sodelavci, eden ji celo zabrusi: "Kaj sploh delaš tukaj, razen tega, da se sprehajaš naokrog, kot da si želiš biti posiljena?"

Mad Men daje svojim ženskim likom celo več odločnosti in samozavesti, kot so jo lahko ženske leta 1965 pokazale. Betty Draper je, razen prizora, v katerem išče potrditev pri devetletnem sinu sosede, nenavadno samozavestna. Za razliko od žensk, ki jih je intervjuvala Coontzova za svojo knjigo, se nikoli ne sprašuje in ne muči same sebe s tem, kaj je storila, da je moža pahnila v nezvestobo. Joan ima dovolj samozavesti, da se sooči s šefom in občasnim ljubimcem Rogerjem Sterlingom (igra ga John Slattery) glede njegovega obnašanja. V resničnem življenju bi jo to najverjetneje stalo ljubimca in službo. Ko Peggy izreče svoje misli glede tega, da je kot ženska v slabšem položaju, in ji snubec sarkastično odgovori, da bi se mogoče moral zgoditi "pohod za pravice žensk", je užaljena, ne pa osramočena, kot bi bila večina žensk tega obdobja.

Stavim, da se bodo vse te ženske razvijale na zanimive načine v prihajajočih sezonah, piše Coontzova. A če bo serija Mad Men še naprej tako zvesta obdobju kot do zdaj, lahko pričakujemo, da bodo še naprej plačevale ceno za to rast - tako kot so moški iz serije začeli plačevati ceno za svoje privilegije. Morda bi bilo treba pozornost usmeriti na malo Sally, hčer nekdanjih zakoncev Draper. Saj so prav hčerke gospodinj iz 50. in 60. let tiste, ki so, odločene, da ne bodo končale kot njihove matere, zrasle v ženske, ki so postale najbolj bojevite feministke 70. let.