Koprivnica je majhen kraj v Posavju v bližini Krškega. Šteje le kakšnih 136 duš, leži pa tik na obrobju Kozjanskega in znotraj Kozjanskega parka. Kraj ima osnovno šolo, gostilno, poštni urad, majhno trgovinico, cerkev in manjšo kapelo. V tem majhnem posavskem kraju se je v I. svetovni vojni zgodila tragična ljubezenska romanca, primerljiva z ljubezensko zgodbo Romea in Julije ali pa na naših tleh bolj z zgodbo Veronike Deseniške in Friderika II. Celjskega. Množice ljudi občudujejo Julijin balkon v Veroni, razen Posavcev pa skoraj nihče ne ve za podobno zgodbo, ki se je zgodila na naših tleh.

Povest je na papirju in v knjigah ubesedila Margareta Rak Hess, tudi glavna junakinja te zgodbe, ki je avtorico zaznamovala za celo življenje. Nekateri sedanji prebivalci Koprivnice se še zdaj spomnijo visokorasle gospe, ki je bila velika dobrotnica in donatorka Koprivnice, mnogi pa vedo povedati, kako so požirali obe njeni knjigi, kako se je po vasi šepetalo o tej zgodbi in kako težko je bilo knjigi dobiti.

Rdeča nit zgodbe sta tragična junaka Margareta in Ernest. Leta 1914, na pragu I. svetovne vojne, je bila Koprivnica mična majhna vas. 14-letna Margareta Rak, rojena 3. 11. 1900, je skupaj s svojo sestro in mamo živela v Pulju, ki je bil v tistem času največje pristanišče avstrijske vojne mornarice. Zaradi začetka vojne je moralo vse civilno prebivalstvo zapustiti svoje domove. Koprivnica je bila rojstni kraj Franca Raka, Margaretinega očeta, zato je družina prebežala k njegovi sestri Ani Klakočar. Rakovi so bili v Koprivnici zelo spoštovani. Sorodnik Rakovih, stric njenega očeta in posestnik Blaž Sikošek (ponekod zapisan kot Sinkošek), je namreč leta 1885 zraven vaške cerkve postavil kapelico v zahvalo za srečno vrnitev iz bitke pri Novarri leta 1848. Njegova želja je bila, da bi se v tej kapeli poročili njegovi sorodniki in da bi bil v njej pokopan skupaj s svojo ženo.

Družina Rak se je naselila v hiši na hribčku nad vasjo, od koder je bil lep pogled na nasprotni hribček in na graščino, v kateri je živela grofica Pavlina Schwarzer s svojim takrat 18-letnim sinom Ernestom, rojenim 7. 9. 1896. Grofičin pokojni mož je izhajal iz bogate viteške družine Heldenstammov, ukvarjal se je s kmetovanjem in bil župan Koprivnice. Bil je tudi ustanovitelj vaške pošte, kjer se je po njegovi nenadni in prerani smrti zaposlila grofica Pavlina, da bi pregnala osamljenost. Njun sin Ernest je takrat obiskoval kadetnico v Pragi, postal naj bi poklicni vojak.

Naključno srečanje in ljubezen na prvi pogled
Margareta Rak, ki so jo domači klicali Ita, in Ernest Schwarzer sta se tako po naključju srečala v Koprivnici in se na prvi pogled silovito zaljubila drug v drugega, čeprav sta bila skorajda še otroka. V takratnih časih je bila ljubezen drugačna kot dandanašnji. Mlad par se je strogo vikal, srečevala sta se lahko le v prisotnosti odraslih, ljubezen sta si izpovedovala v pismih. Do telesnih stikov med njima ni prišlo, razen nekaj nedolžnih poljubov in stiskov rok. Itina mama je sicer načrtovala, da hčerko poroči z bogatim trgovcem, vendar je naletela pri njej na gluha ušesa. Ernestova mama grofica Pavlina je bila sprva naklonjena ljubezni mladega para, dokler ni prišlo sporočilo bogatih in plemenitih sorodnikov z Dunaja. Ti so želeli Ernestu kot edinemu dediču plemenite viteške družine Heldenstamm zapustiti vso dediščino, vendar le če se ta poroči svojemu stanu primerno. Ljubimca sta živela v ločenih svetovih. Ernest je spadal v družbeni razred plemstva, ki ni dopuščalo, da se njihov pripadnik poroči s preprostim meščanskim dekletom. "Če bi se Ernest Schwarzer poročil s plemkinjo, bi plemstvo Heldenstammov spet doseglo svojo višino," je bila prepričana njegova mama Pavlina Schwarzer.

Ernest pa se je ponudbi plemenitih sorodnikov uprl in materi jasno povedal, da je njegova edina izbranka Ita in da raje izbere smrt kot življenje brez nje. "Sreča ne visi na grbu in kroni. Prava, velika in popolna sreča je v srcu," ji je skušal dopovedati.

Kljub materinemu nasprotovanju je Ernest po treh letih poznanstva zaprosil Ito za roko in ji obljubil večno zvestobo. To je storil z besedami: "Moja največja želja je, da bi vas nekoč imenoval svojo last." Obljubil ji je, da se bosta poročila v kapeli Itinega strica Blaža in da bosta prvi poročni par v tej kapeli. Dve srci sta se našli v popolni harmoniji, njuni družini, predvsem njuni mami, pa sta si prizadevali, da bi to idilo razdrli. Mama in sin sta se silovito sprla.

Ernest segel po pištoli
Ernest je strtega srca in duha odšel nazaj v vojsko ter se srdito bojeval na soški fronti. Namenoma in prostovoljno se je izpostavljal kroglam, a ga nobena ni zadela. Zaradi poguma in borbenosti si je zaslužil več vojaških odlikovanj. Grofica je kot poštarica skrivaj prestregala njuno pošto. Vendar pa zadnji vitez Ernest plemeniti Heldenstamm ni prenesel bremena zadnjega potomstva, ki mu ga je naložilo sorodstvo. Življenje brez Ite zanj ni imelo smisla. V trenutku silnega obupa in žalosti zaradi nesrečne ljubezni, morda tudi zaradi delnega omračenja duha in nerazsodnosti, bolan na duši in telesu, je Ernest segel po pištoli. Dne 25. 8. 1917, star 21 let, si je pognal strel v glavo. Ko so ga našli mrtvega, je na svojih prsih tiščal fotografijo ljubljene Ite. Uradna objava o smrti Ernesta Schwarzerja se je glasila, da je padel v bitki na soški fronti. Šele pozneje se je izvedelo za pravi vzrok njegove smrti. Sreča mladega para je trajala dobra tri leta.

Ito osvajali številni snubci
Z Ernestovo smrtjo pa se ljubezenska zgodba med njim in Ito ni končala. Zdi se, da so se plameni ljubezni celo še bolj razplamteli. Iti je Ernestova smrt strla srce, zbolela je in hirala, želela si je umreti ali pa oditi v samostan. Njena družina se je po končani I. svetovni vojni vrnila v Pulj, zaradi očetove službe so se kmalu preselili v Vojvodino. Ito, ki je bila prava lepotica, so osvajali številni snubci, vendar je vse odklanjala in živela le od spominov na svojega ljubljenega Ernesta. Čez čas jo je mama prisilila, da se je poročila z mornarjem Antonom Kropivškom, po rodu iz Kočevja. Ita je mamin ukaz sicer izpolnila, do moža pa ni čutila ljubezni in naklonjenosti. Svoje srce je že zdavnaj zaklenila, v njem ni bilo prostora za nikogar drugega kot za Ernesta Schwarzerja. Mož je kmalu umrl zaradi bolezni. Drugič se je poročila s starejšim nemškim inženirjem Hessom, prevzela njegov priimek in se preselila k njemu v Nemčijo, v Hannover. To je bil razumski zakon, in ne zakon iz ljubezni. Drugi mož je bil premožen, a je leta 1959 tudi on umrl. Ženi je zapustil lepo premoženje, ki ji je zagotavljalo mirno in varno starost.

Nihče se ni v kapeli nikoli poročil
Med II. svetovno vojno in še nekaj let po njej je Margareta Rak Hess popolnoma prekinila stike s Koprivnico. Živela je v Nemčiji in se ukvarjala s prevajanjem. Okrog leta 1960, eno leto po smrti drugega moža, pa se je Ita vrnila v kraj svoje nesrečne ljubezni. Kapelico, ki jo je postavil njen stric Blaž Sikošek, je našla v propadajočem stanju in izropano. Stričevi želji, da bi bil skupaj z ženo pokopan v tej kapeli in da bi se v kapeli poročali sorodniki njihove družine, sta ostali neizpolnjeni. Kapela namreč stoji na vodni žili, zaradi česar ni primerna za pokope. Nihče iz rodbine se ni poročil v tej kapeli in tudi nobene poroke ni bilo nikdar v tej kapeli.

Margareta Rak Hess je leta 1973 kapelo popolnoma obnovila. V notranjosti je izobesila tablo z napisom: "Svoj blagoslov naj tukaj sam bog bi nama dal. Na srečo preveliko spomin je le ostal. Ločili so nas kruto še živa in mrtva. Kar človek je preprečil, pri bogu ne velja. Ernest – Ita v spomin."

Prispevala k modernizaciji Koprivnice
Margareta se je vedno znova vračala v Koprivnico in prispevala precej denarja za obnovi in modernizacijo kraja in marsikaterega vaškega objekta. Po njeni zaslugi je Koprivnica dobila asfalt in obnovljen lovski dom, ki je nosil ime Ernest – Ita. Obnovila je družinski grob e Schwarzerjev. Vaščani so jo zelo spoštovali, čeprav se jim je zdela malce odmaknjena. Domačini se še zdaj spominjajo, da se je oblačila drugače kot tukajšnje kmečke ženske. Nosila je elegantna oblačila in klobuke. Z domačini je govorila v polomljeni mešanici hrvaščine in slovenščine, jezik, ki ga je resnično obvladala, pa je bila nemščina.

Svojo veliko ljubezen prelila na papir
Koprivničani in ljudje v širši okolici so seveda poznali tragično zgodbo Ite in Ernesta, ki je krožila od ust do ust kot nekakšna pravljica. Margareta Rak Hess se je zato odločila, da zgodbo svoje velike ljubezni prelije na papir. Leta 1970 je v samozaložbi izdala v nakladi stotih izvodov knjigo z naslovom Zadnji vitez plemeniti Heldenstamm. Zgodbo je napisala v nemškem jeziku in jo dala prevesti v slovenski jezik, izšla pa je v krški Papirkonfekciji. V časopisu Novi tednik je dve leti pozne izšla precej ostra kritika te knjige, ki je okrcala predvsem slab prevod, vendar je knjiga našla številne bralce, ki so si jo podajali iz rok v roke.

Zaradi izjemnega zanimanja je leta 1978 izšla v zbirki Družinske večernice pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu. Knjiga je nosila isti naslov kot izvirnik: Zadnji vitez plemeniti Heldenstamm, s podnaslovom Resnična pretresljiva ljubezenska zgodba. Knjiga je napisana v slogu starih družinskih povesti. Avtorica v njej opisuje dogodke, predvsem pa svoje silne občutke in hrepenenja, vse od prvega srečanja z vitezom Ernestom do njegove tragične smrti 25. 8. 1917. Resnična, v srce segajoča zgodba te tragične ljubezni je napisana v tretji osebi, vsa imena, kraji in dogodki pa so resnični in prepoznavni.

V nadaljevanju obračunala z nesojeno taščo
Knjiga je naletela na izjemen odziv pri bralcih. O knjigi so se razpisali vsi takratni časopisi, glas o tragični ljubezenski zgodbi je segel tudi prek meja. Članki o Margareti Rak Hess so bili objavljeni v nemških, italijanskih, ameriških in jugoslovanskih časopisih. Leta 1996 je izhajala knjiga kot roman v nadaljevanjih v celjskem Novem tedniku. Po silnem uspehu svoje prve knjige je na željo mnogih bralcev avtorica napisala še drugi del te zgodbe, ki je izšla leta 1979 prav tako pri celovški Mohorjevi družbi. V drugem delu Ita razkriva, kaj se je dogajalo z njo po Ernestovi smrti, in malce obračuna z nesojeno taščo, Ernestovo mamo Pavlino Schwarzer.

Iz drugega dela knjige izvemo, da je Pavlina Schwarzer že kmalu po sinovi smrti dokaj nepremišljeno prodala svoje posestvo in si pri kupcu izgovorila le dosmrtno stanovanje v nekdanji graščini. Med vojno so njeni vrednostni papirji in denar izgubili vrednost, pokojnine ni bilo, nekdanji plemiški sorodniki z Dunaja so pozabili nanjo, plemstvo je bilo odpravljeno. Grofica je izgubila službo na pošti, ker ni znala dovolj dobro slovenskega jezika. Na starost je morala živeti zelo skromno. Celo življenje je žalovala za svojim tragično umrlim sinom in se kesala, da je nasprotovala tako močni ljubezni. Že precej v letih se je podala v Lokovec pri Čepovanu in na tamkajšnjem vojaškem pokopališču našla grob svojega umrlega sina Ernesta. Takrat je že vedela, da sin ni umrl v bitki, temveč od lastne roke. Mati se je bridko zjokala na grobu svojega edinca. Na smrtni postelji je menda želela Ito prositi odpuščanja, a je bila že tako šibka, da njene besede kesanja niso bile več razumljive. Umrla je leta 1951, stara 89 let. Z njo se je zaprla knjiga zadnje plemkinje gospe Pavline plemenite Schwarzer, vitezov Heldenstamm. Rod plemičev Heldenstammov je dokončno izumrl.

Tudi Margareta Rak Hess je pozneje iskala grob svojega ljubljenega Ernesta v Lokovcu. Njegove posmrtne ostanke je hotela prenesti v družinski grob v Koprivnico. Ernestovega groba ni več našla. Vse posmrtne ostanke vojakov, padlih v I. svetovni vojni, so namreč prekopali v skupno grobnico v Čepovanu in nanjo postavili spomenik.

Margareta Rak Hess je že pred začetkom II. svetovne vojne pretrgala stike s svojo materjo. Šele leta 1960 jo je obiskala v Zagrebu. Mati in hči sta se ob obisku spravili, čez nekaj dni pa je mama umrla.

Ita je zadnja leta svojega življenja preživela v bližini Koprivnice in se v ta kraj stalno vračala. Sobo si je najela v gostilni Kosar v Brestanici, smrt pa je dočakala v domu ostarelih v Celju, kjer je umrla dne 1. 5. 1986 v starosti 86 let.

Ita k zadnjemu počitku legla v družinski grob družine Schwarzer
Iti in Ernestu ni bilo usojeno, da bi se poročila v kapeli Lurške Matere božje v Koprivnici. Kljub temu da je Ita prispevala denar k obnovi kapele in da si je želela, da bi bila kapela kraj njenega zadnjega počitka, pa tudi ona ni pokopana v njej. Cerkev kot lastnica kapele pokopa ni dovolila iz istih razlogov, kot ga ni že njenemu stricu Blažu – domnevno zaradi vode pod kapelo. Pač pa je Margareta Rak Hess našla svoje zadnje prebivališče v skupnem družinskem grobu družine Schwarzer. Domačini ne vedo, kako da sta, kako ironično!, nesojena tašča in nesojena snaha v istem grobu. Ali pa tega pač ne povedo na glas. Namignejo le, da je bila gospa Ita bogata in da se da z denarjem pač vse doseči. Na nagrobnem kamnu je poleg Margaretinega imena vklesano tudi Ernestovo ime, na nagrobniku sta fotografiji ljubimcev iz njunih mladih let in napisa Prava ljubav ne umre. Močnejša kot smrt je ljubezen. Na spodnjem delu koprivniškega pokopališča je dala Ita postaviti spomenik iz črnega marmorja z vklesanima figurama zaljubljencev z njunima imenoma ter z napisom Posvečeno Ernestu Švarcerju.

Zakaj je v resnici umrl Ernest?
Domačini v Koprivnici znajo povedati, da resnična zgodba med Ito in Ernestom morda ni bila čisto takšna, kot jo je Ita napisala v svojih knjigah. Ita ni svoje silne in strastne ljubezni, ki jo je doživela v treh letih in pol svoje najrosnejše mladosti, nikoli pozabila, poveličevala jo je v nebo in pela hvalospev ljubljenemu moškemu. Celo njeno življenje je bilo posvečeno spominu nanj. V svojih dveh knjigah je opisala strašno in grenko bol, strto srce, nesrečo in trpljenje mladega dekleta zaradi neizživete ljubezni. Pa so bila intenzivna in močna občutja realna, je Ernest resnično umrl zaradi nesrečne ljubezni do nje ali si je Ita morda to domišljala, idealizirala njuno ljubezen in sanjarila?

V časopisnih člankih in intervjujih Ita odkrito govori o svoji "resnični pretresljivi ljubezenski zgodbi". Neko vprašanje pa ostaja neodgovorjeno. Nikoli, niti z besedo, Ita ne omenja svoje hčerke Anite, rojene leta 1923, ki jo je rodila v zakonu z Antonom Kropivškom. Ne omenja niti svojih treh vnukov. Hčerka, zdaj že zelo bolehna in betežna, in Itini vnuki še vedno živijo v Kočevju. Je mar Ita vsa svoja čustva porabila in izživela zgolj za Ernesta, nato pa zaklenila srce za vse druge ljudi, ki so vstopali v njeno življenje? Je bila "resnična pretresljiva ljubezenska zgodba" morda le fikcija, sanje in plod domišljije ženske, ki je zmogla ljubezen le do mrtvega, do živih pa ne? Ki je iz svojega življenja naredila tragični ljubezenski roman, iz sebe pa glavno in oboževano glavno junakinjo neuresničene mladostne romance?

Koprivniška tragična junaka tudi na odrskih deskah
Karkoli je že res, Koprivnica ima svoja tragična junaka, ki sta zapisana na nagrobnem kamnu tamkajšnjega pokopališča in v vaški kapelici. Zgodba živi med ljudmi še naprej. Upokojena učiteljica Boža Ojsteršek, ljubiteljska gledališčnica, je že pred časom pripravila uprizoritev te zgodbe za odrske deske, vendar do izvedbe še ni prišlo. Zdaj pa pripravlja radijsko igro. V kapelici Lurške Matere božje se še vedno ni poročil noben par, pač pa se občasno v njej mašuje. Vsakega 15. avgusta gre tod mimo v čast praznika Marijinega vnebovzetja procesija, ena od postaj je tudi v kapelici. Nekdanja graščina družine Schwarzer še stoji, od Rakove domačije pa so ostali le še razpadajoči zidovi.

Avtorica tega članka sem v knjigah Zadnji vitez plemeniti Heldenstamm, ki sem ju našla na bolšjem trgu, naletela na lastnoročni posvetili Margarete Hess Rak v nemškem jeziku in z njenim podpisom. Posvetili spominjata na znano Kantovo misel. Ita je v knjigi napisala (prosti prevod): "Kdor živi v spominu drugih, ni mrtev. Mrtev je tisti, ki je zapuščen in ki ga pozabijo. Tudi po smrti prava ljubezen v vrtu srca zaseje cvetočo vrtnico."