Socialna omrežja sledijo razvoju elektronike, ki je glavni razlog za njihovo rojstvo: novejši “modeli” so vedno manjši, bolj asketski in minimalistično prečiščeni. Manj je več. In prav tukaj nastopi fenomen t. i. mikrobloganja: edino “pravilo” storitve Mojsvet je, da morate svoj vpis omejiti na največ 140 znakov; vnesete ga lahko prek spleta ali prek mobilnika (o nastavitvah več tukaj).

Kaj delaš v tem hipu? – vsa skrivnost je v odgovoru na to preprosto vprašanje. Ni težko, če ima človek dar za zgoščeno izražanje (BaduBadu: “Lačen, a ni časa za hrano. Benti”), smisel za humor (c3p3tavc3k: “Pravkar kuham turški gulaž .- A zakaj turški ? - Ja pesu je bilo ime Sultan”) in oko za podrobnosti vsakdana (KronanCepec: “Prebiram časnike... koga smo to izvolili???”).

Koga torej obveščamo?
Predstava o internetu kot razpršeni , nenadzorovano rastoči mreži podatkov je preživeta – ključ je v povezovanju. Obvestil o svojem počutju/početju seveda v medmrežje ne streljamo kar na slepo. Na Mojsvetu se da s klikom na gumb začeti “spremljati” uporabnike, ki jih poznate ali se vam zdijo zanimivi. Večje spremstvo imate, več ljudi bo obveščanih o vaših vsakodnevnih podvigih.

Zakaj bi me moralo zanimati, kaj svet počne prav to sekundo?
Sama ideja, okolico sproti obveščati o vsakem svojem gibu, se morda komu zdi do skrajnosti prignana manifestacija narcisistične, z zvezdniki obsedene družbe, ki je dobila vtis, da je treba vsak svoj veleum deliti z občestvom. Ampak obstaja tudi druga plat medalje. Sociologi imajo za novo smernico pasivnega spletnega vzdrževanja stikov ime: “zavedanje okolja” (ambient awareness). Vsako posamezna informacija je morda na prvi pogled banalna (“Jaka si dela sendvič”) ali nazanimiva (pa kaj, če si ujet v prometnem zastoju?), toda skupaj začenjajo tvoriti mozaik nekega življenja: človek dobi občutek za intimni ritem prijateljevega vsakdana, ki ga z občasnimi telefonskimi pogovori nikoli ne bi mogel. Nekje v ozadju zavesti veš, koga čaka težak dan v službi in koga se loteva bolezen. Vsakodnevni “katalog” sendvičev, prometnih zastojev in pritoževanja čez vreme postane neverjetno očarljiv “hrup” iz ozadja.

Blogi so morda zadevo potisnili v višjo prestavo, a bližina s pomočjo tehnologije obstaja že nekaj časa - japonski sociolog Mizuko Ito je že pred leti opazoval, kako mobilno telefonijo uporabljajo pari “na daljavo”. Partnerja, ki sta bila dalj časa ločena, sta si ponavadi raje cel večer pošiljala kratka sporočila (“Uživam v kozarcu vina in mislim nate”), kot da bi se poklicala – pa ne samo zato, ker večurni telefonski pogovori niso priročni niti poceni, ampak zato, ker se jim je tako "pingpong" podajanje besedilc zdelo bolj intimno. Odsotnost sporočila je od nekdaj najbolj zgovorno sporočilo, kar jih je – ne gre toliko za to, kaj si napisal, gre za to, da si se spomnil.

Kaj lahko izgubite?
Če potegnemo črto: fenomen mikrobloganja je težko razumeti, če ga ne preizkusiš na lastno pest. Strmenje v poplavo tujih obvestilc je od zunaj videti kot nekoristen blebet. Če se vključite, že po nekaj dnevih okrog vas živi množica kratkih zgodb. Po kakem mesecu imate že romane.

Ana Jurc