Čeprav martinovo danes praznujemo v čast svetemu Martinu, krščanskemu škofu, ki je postal svetnik, praznik izvira še iz poganskih časov.

Ob koncu jeseni so namreč vsi pospravili letino in jo uskladiščili za zimo. Tudi število živali, ki so se skozi leto lepo redile na kmetiji, je bilo treba zmanjšati, saj so zaloge krme pozimi omejene. Ker je bilo zato v tem času mesa na kmetijah več kot sicer in ker so se želeli tradicionalno zahvaliti materi naravi za dobro letino, so pripravili praznovanje, ki se je v določeni meri ohranilo tudi do danes - na martinovo se namreč MORA dobro jesti in seveda piti. Ker je Slovenija vinorodna dežela, je pri nas poudarek na vinu, ki ravno v tem času dozori (letos je sicer malo prej, a saj ni pomembno).

Martinovo in gos - od kod ta povezava?
Tradicionalna jed, središče martinove večerje (če ne upoštevamo mošta oz. skorajšnjega vina) je seveda martinova gos. Zakaj ravno gos? Legenda pravi, da se je Martin pred sli, ki so ga prišli razglasit za škofa, zaradi svoje skromnosti skril med gosi. Te so zagnale vik in krik in ga izdale - za kazen pa so morale umreti. A v resnici so gosi že od nekdaj veljale za posebne živali - iz njihove drobovine so napovedovali prihodnost. Obstajajo pa tudi teorije, da je bila gos ena najbolj pomembnih poganskih daritvenih živali, ki so jih med drugim darovali konec jeseni v zahvalo za dobro letino.

Še danes ljudje napovedujejo s pomočjo gosje prsne kosti - če je kost rjava, bo zima zelo mrzla, če pa je bela, bo zapadlo veliko snega.

Pri nas gospodinje poleg gosi tradicionalno pripravijo tudi dušeno rdeče zelje in mlince, vse to pa morajo gostje poplakniti z žlahtno kapljico.

Tanja Kozorog