Zato so tudi v Hrastniku toliko bolj veseli kakšne voščilnice ali pisma. Ta jim vse pogosteje pišejo kar šolarji in šolarke.

"Za konec tedna pa sem šel največkrat v hribe s prijatelji po naši lepi domovini. "Lepo te pozdravljam za tvoj rojstni dan pa ti čestitam in želim predvsem zdravja sreče, da boš vesela in pridna ..." so le nekateri utrinki iz pisem, ki sta jih prebrali šolarki Alja in Brina. Ta je dodala, da se ji zdi zanimivo, da s pismi nekomu polepša dan.

Starostniki so pisem zelo veseli. "Vsi takoj pismo odprejo, preberejo ga sami, potem se dogovorimo, da bodo odpisali. Pošiljajo tudi fotografije, pišejo dogodivščine iz svojega življenja, mladosti ..." je pojasnila negovalka v DSO-ju Hrastnik Andreja Kurbus.

Čeprav je med dopisovalci za več generacij razlik, hitro najdejo stične točke. "Ko nismo mogli v šolo hodit. Pol leta sem hodila v meščansko šolo, potem se je vojna začela, saj veste, da je bila okupirana Ljubljana," se je spomnila 93-letna oskrbovanka Angela, pisma prebere in napiše sama, brez pomoči negovalk. Alja pa ji je odgovorila: "Sem povedala, da imamo zdaj pouk na daljavo, pa da mi je v šoli bolj všeč."

Projekt medgeneracijskega dopisovanja tudi obuja že skoraj pozabljeno pisanje z roko, hkrati pa v teh negotovih časih zbližuje generacije. "Medgeneracijski vidik, starejši in mlajši, da so se spoznali, da so zgodbe si predstavili, da pisma frčijo sem in tja in vsi komaj čakajo na ta pisma," je povedala Neža Šabanovič Grmšek, pobudnica projekta Zavod Zon.

Čeprav je stanje po domovih za starejše še vedno precej resno, pa si mnogi želijo, da nekoč, ko bo to mogoče, svoje mlajše dopisovalce osebno spoznajo in se jim zahvalijo za spodbudne besede, ki jim v teh časih veliko pomenijo.