Moški v tradicionalni bavarski obleki so se med sabo pomerili na 64. nemškem prvenstvu v bojih s prsti. V Pangu, približno uro vožnje jugozahodno od Münchna, je izpah prstov tvegalo približno 180 tekmovalcev v kratkih usnjenih hlačah in vezenih naramnicah.

Tekmovalca, ki se običajno ogrejeta z dvigovanjem težkih predmetov ali vlečenjem kablov s tekmovalnim prstom, med bojem sedita na nasprotnih straneh mize. Vsak zatakne en prst – običajno sredinec – skozi majhno usnjeno zanko. Takoj ko sodnik da znak za začetek, vsak izmed njiju poskuša drugega hitro potegniti čez mizo. Za vsakim športnikom sedijo posebni spremljevalci, ki ga, če ta nenadoma izgubi oprijem in poleti nazaj, ujamejo.

Bitka običajno traja nekaj sekund, udeleženci sicer tekmujejo v več kategorijah, glede na težo in starost. Zmagovalec dvoboja napreduje v naslednji krog. Danes je t. i. fingerhakeln zelo organiziran in sledi strogim pravilom, začenši z natančno določenimi merami tako za mizo kot za usnjeno zanko.

"Sploh ni nevarno. Seveda se bodo občasno pojavile rane in manjše poškodbe na prstih. Ker teče kri, je videti huje, kot je v resnici," je dejal Georg Hailer, predsednik najstarejšega in največjega nemškega kluba Fingerhakler Schlierachgau. V Nemčiji sicer obstaja devet klubov, ki so posvečeni bojem s prsti, še štirje pa v sosednji Avstriji.

"Ne gre le za surovo silo, ampak tudi za spretnost," je poudaril eden izmed borcev Maximilian Wölfl in dodal, da obstajajo tudi različne tehnike, kako sedeti za mizo ali čim hitreje prenesti svojo moč v zanko. "Seveda potrebujete dobro izurjen prst," je še pristavil. Poleti borce čaka še bavarsko prvenstvo v Mittenwaldu.

Domneva se, da je bilo bojevanje s prsti nekoč način reševanja sporov, tudi glede deklet. Najzgodnejši prikazi športa segajo v 19. stoletje.