Brez slovenskih podnapisov
V tretji sezoni se je že znanim junakom pridružila še kengurujka Kangi. Metoda Helen Doron English, ki ponuja tovrstne tečaje, je skrbno premišljena in zagovarja sproščen, zanimiv in neklasičen način učenja angleščine z igro, petjem, plesom in v ustvarjalnih delavnicah. Na tečajih Helen Doron English, ki potekajo v obliki dinamičnih učnih uric, ni miz, šolskih klopi in table, saj otroci ves čas v igri dejavno sodelujejo pri učenju na zelo sproščen način. Metoda je torej podobna kot pri večjezičnih družinah, kjer se otroci hkrati učijo dveh ali več jezikov, začnejo pa dejansko že takoj po rojstvu. Tudi metoda Helen Doron English zagovarja tovrsten način, saj ponujajo tečaje angleščine od dojenčkov pa do nastniških let.

Helen Doron English je v 37 državah
Starše posebej opozarjamo, da risanke niso podnaslovljene v slovenščino, saj so namenjene jezikovnemu izobraževanju, pri katerem otroci na sproščen način osvajajo znanja tujega jezika. Priporočamo, da si otroci posamezen del ogledajo večkrat, saj bodo tako še bolj usvojili besednjak, izgovarjavo in tudi pisavo (letošnja novost). Tečaj angleščine, ki ga ponujamo, je primeren za predšolske otroke in otroke v prvi ali drugi triadi. Helen Doron English je sicer svetovna organizacija, ki že več kot 30 let poučuje angleščino po metodi spiralnega učenja (z igro, petjem in plesom na čim bolj naraven način). Mrežo ima vzpostavljeno v 37 državah. V Sloveniji deluje v 10 krajih.

O tem, kakšna metoda je spiralno učenje in zakaj klasično šolsko učenje angleščine ni tako primerno za otroke, smo se pogovarjali z učiteljico angleščine, Doris Klennert, vodjo učnega centra Helen Doron English v Lendavi.

Pristop, po katerem posegate v Helen Doron English, je spiralno učenje. Nam lahko na kratko predstavite, kaj to sploh je?
Kot nam že sam izraz spiralno učenje nakaže, poteka učenje tako, da se vedno znova vračamo k naučenemu, to ponovimo in dodamo nekaj novega. Namesto da poskušamo osvojiti neko področje v celoti, nam spiralno učenje podaja znanje postopoma in s ponovitvami, kar omogoča utrjevanje znanja skozi čas. Učenec vsakič, ko pride v stik z določeno temo, poglobi in izboljša raven znanja.

Vzemimo za primer učenje imena zelenjave. Najprej spoznamo šest različnih vrst, jih čez nekaj časa ponovimo na drugačen način in dodamo tri nove vrste. Učenje poteka na naraven način, kot bi majhnega otroka doma učili dela v kuhinji. Najprej samo pospravlja mizo, nato že zlaga posodo iz pomivalnega stroja, pozneje pogrne mizo, opere posodo, pomaga pri kuhanju in podobno. Gre torej za zelo naraven proces.

Kakšen je najnaravnejši način oziroma pristop k učenju tujega jezika (zraven maternega)?
Mednarodno priznana metoda Helen Doron English uporablja pristop jezikovne kopeli. Otroci prejmejo zvočne zapise, ki jih vsak dan poslušajo v ozadju in so tako redno izpostavljeni jeziku. Tako že skozi zvok in harmonijo jezika spoznajo različne besede in slovnične strukture. Ključne pa so tudi učne ure, kjer zvokom dodamo še pomen. Veliko lažje je ponoviti besedo, če si jo že stokrat slišal, kot če se z njo srečaš prvič.

Se pravi simultano prevajanje staršev pri učenju tujega jezika ni potrebno oz. sploh ni zaželeno?
Tako je, starše, ki so do otrokovega tretjega leta prisotni na uricah, prosimo, da med urami ne uporabljajo slovenščine. Učna snov je prek iger in raznih dejavnosti predstavljena na način, ki ga otrok v določenem starostnem obdobju lahko razume. Navodila so kratka in podkrepljena s primerom, ki bistveno pripomorejo k razumevanju in zato prevajanje ni potrebno niti ni zaželeno. Otroci enostavno ponavljajo za učiteljico. Odrasli smo nagnjeni k zapletanju in težimo k razumevanju, medtem ko otroci delujejo na zelo preprost način, ponavljanje pa je njihovo osnovno orodje, s katerim spoznavajo svet okrog sebe.

Kako je sploh nastala ideja o tej metodi in pristopu spiralnega učenja?
Spiralno učenje je relativno nov koncept v izobraževanju, metoda učenja Helen Doron English pa ga je že zelo zgodaj posvojila in vpeljala v svoje učne pristope, ki sledijo naravnemu učenju. To namreč temelji na vsakodnevni izkušnji učenja, ko se otroci v bistvu sploh še ne zavedajo, da usvajajo nova znanja.
Sicer pa se je metoda Helen Doron začela z učno uro violine. Pred več kot tridesetimi leti je Helen Doron, britanska jezikoslovka, vpisala svojo takrat štiriletno hčerko k uram violine pri inštruktorju, ki je poučeval po Suzukijevi metodi, kjer otroci najprej ustvarjajo hrup, zvoke, šele pozneje spoznajo harmonijo in note. Učenje poteka po naravni poti. Nad metodo je bila očarana in ti principi so jo spodbudili k razvoju lastne metode za poučevanje angleščine za otroke, kjer otroke najprej učimo »glasbe jezika« - torej govorjeni jezik in šele potem, ko otrok obvlada govorni del, se premaknemo na »note«, kar je v jeziku pisanje.

V čem je "pomanjkljivost klasične metode" učenja (linearno po knjigi oz. snovi)?
Res je, da je veliko učiteljem in staršem še vedno ljubša klasična metoda, in ne spiralno učenje, saj to poznajo, jim je blizu. Verjamejo, da je pravi način učenja otroka ta, da ga učimo, dokler ne zna vsega do potankosti. Ista snov se ponavlja skozi različne dejavnosti in pristope, vse dokler tega ne obvladajo. V resnici pa si otrok ne bo zapomnil vsega, kar se ga nauči na tak način in bo pogosto pozabil veliko podatkov; še posebej takrat, ko ga obremenimo s preveč informacijami naenkrat. Res je tudi to, da je klasični način učenja veliko lažji za učitelja. Pri spiralni metodi moraš natanko načrtovati učni načrt, poznati moraš svoje cilje in načrtovati vnaprej različne faze, kdaj se predstavi katera ideja. Pri programih Helen Doron imamo torej zgrajen zelo natančen učni načrt, ki temelji na spiralnem učenju.

Za otroke, ki se učijo po programu Helen Doron, natančno vemo, kaj se bodo učili, ko bodo stari tri mesece, kaj po enem tednu, po enem mesecu, po enem letu, po petih in celo kaj po 15 letih. Naše dejavnosti so skrbno pripravljene, uporabljamo ogromno zanimivih učnih pripomočkov, ki jih učiteljice pripravimo posebej za vsako starostno obdobje otrok. Ti pripomočki so za otroke zanimivi, zato z velikim veseljem sodelujejo pri dejavnostih in nimajo časa, da bi se dolgočasili. Pri klasičnem načinu je veliko pisanja, branja in sedenja v šolski klopi, kar lahko hitro postane zelo dolgočasno, še posebej za otroke, ki potrebujejo gibanje. Sama metoda tako upošteva različne učne tipe otrok in zagotavlja raznolike dejavnosti, ki so prilagojene tem tipologijam: vizualna, slušna in kinestetična.

Pri nas z otroki sedimo na tleh v krogu, med dejavnostmi pa vstanemo, plešemo, se gibamo. Urice so zelo dinamične, potekajo pa v majhnih skupinah do največ osem otrok, ki hkrati omogočajo tako individualni pristop kot tudi spoznavanje skupinske dinamike. Šolski sistem tega ne more omogočiti, saj je z delom v velikih skupinah to bistveno težje zagotoviti.

Je smiselno učenje z igro tudi pozneje, ko so otroci že starejši (npr. v drugi polovici osnovne šole)?
Seveda, otroci se zelo radi igrajo. Mi smo tisti, ki jim določimo, da so že veliki, in zaradi našega pričakovanja postanejo resni, manj razigrani in posledično žalostni in zdolgočaseni. V to jih prisili šolski sistem. Na naših uricah se veliko igramo tudi z najstniki, igre pa so seveda prilagojene njihovi starosti. Vsaka igra in dejavnost ima svoj namen. Otroke spodbujamo h govoru z različnimi malimi triki.

Pri branju omenjate izraz glaskovanje. Nam lahko pristop glaskovanja bolje opišete in kako tega uporabljate med učnimi uricami?
Jezikoslovci poznamo izraza fonetika in fonologija. PHONICS pa je nova veda, ki jo v slovenščini poznamo kot glaskovanje. To je nov, sodoben pristop k učenju branja. Branje angleškega besedila se precej razlikuje od branja v slovenščini. V angleščini sta črka in glas velikokrat različna. Da bi otrokom pri tem pomagali, glaskujemo besede tako, kot jih slišimo. Na začetku so seveda besede, ki jih z otroki beremo, opremljene s slikami. Otroci izraze že poznajo po zvoku, ki ga morajo povezati z zapisom besede.

Velik poudarek je na rimah. Pri učenju branja so zgodbice oblikovane tako, da se v njih pojavi čim več besed, ki se rimajo. Otroke učimo celostnega branja, ne zlogovanja, kot so vajeni pri slovenščini. Otroci si zapomnijo 'videz' besede, kjer jim sprva pomagamo s sličicami. Otrok se nauči povezati sliko, zapisano besedo in njen zvok, ki ga glaskujemo. Na primer pri besedi »cat« pokažemo sliko muce, zapis besede CAT in glaskujemo /k e t/. Dodatno smo pri Helen Doron English izdelali poseben sistem učenja branja s pomočjo barv. Vsak glas je označen s svojo barvo. Z isto barvo v besedi je tako lahko označena ena črka, lahko sta dve ali več črk, kar še dodatno pripomore k enostavnosti učnega procesa.

Zavedamo se, da sta branje in pisanje dve veščini, za katere pa ni nujno, da se jih otrok uči sočasno. Raziskave so pokazale, da so otroci pri štirih letih popolnoma zreli za učenje branja, nikakor pa še ne za učenje pisanja. Trudimo se ločevati ti dve veščini, tako se velikokrat zgodi, da je otrok uspešen vsaj pri eni, tega se zaveda, in dobi večjo motivacijo za usvajanje druge veščine.

Bi se metoda spiralnega učenja lahko prenesla tudi na druge učne predmete, in ne samo na učenje tujih jezikov?
To bi bilo zelo smiselno. Kot opažam pri sinu, se morajo otroci v šoli naučiti ogromno podatkov, ki jih niti ne razumejo. Razna znanja pri predmetih bi bilo treba povezati med seboj, da bi si otroci lažje predstavljali to, kar se učijo. Tako bi lahko medpredmetno povezovanje (ki ni nikoli zaživelo v praksi) pripomoglo k veliko boljšem razumevanju učne snovi.

Je izraz spiralno učenje nekako "rezerviran" do določene starosti otroka (v tretji triadi osnovne šole ali v srednji najverjetneje ne pride več v poštev - zakaj ne?)
Spiralno učenje je edinstven pristop k učenju v vseh obdobjih življenja, saj je najbolj podoben naravnemu učenju. Veliko lažje si je naučiti pet dejstev o določeni temi, jih pozneje ponoviti, jim dodati še pet novih dejstev in tako naprej, kot pa vse naenkrat. Tako se otroci velikokrat snov naučijo na pamet, zdrdrajo vsebino učitelju in dobijo oceno. Za njih je zadeva končana in vse skupaj gre zelo hitro v pozabo. Povezava z realnim življenjem se popolnoma izgubi. Spiralno učenje rešuje prav to težavo, in sicer s postopnim učenjem in rednim ponavljanjem oz. nadgrajevanjem vsebin, ki se jih učimo. Seveda pa bi vpeljava tega koncepta v šolski sistem zahteval temeljito strukturno spremembo celotnega sistema, kar je težko kratkoročno pričakovati.