Asplundova je bila ob nesreči stara pet let ter je izgubila očeta in tri brate, ko je "nepotopljiva" ladja potonila v severnem Atlantiku ob trku z ledeno goro.

Potop 15. aprila leta 1912 sta preživela še njena mati in mlajši brat. Ženska je bila zadnja preživela z resničnimi spomini na tragedijo, a je o tem le redko javno govorila.

V obljubljeno deželo
Še vedno sicer živita dve, ki so ju rešili s potapljajoče ladje, a Angležinji Barbara Joyce West in Elizabeth Gladys Dean sta bili premajhni, da bi se spomnili česar koli. Prva je bila stara deset mesecev, druga pa dva. Asplundovi so se vkrcali v tretji razred Titanika v angleškem Southamptonu na poti iz rodne Švedske v ameriški Worcester.

Materin intervju
Mati Asplundove Selma je potop opisala v intervjuju kmalu po prihodu v ZDA: "Vse okoli nas so bile ledene gore. Bilo je mrzlo in otroci so se stiskali k meni ter se poskušali izogniti, da nas množica paničnih ljudi ne bi pomendrala pod seboj. Z menoj je bila moja mala Lillie in mož mi je nasmejan rekel, naj greva naprej in da bodo oni že prišli za nama."