Japonska je še vedno država, edina v skupini G7, ki ne priznava istospolnih skupnosti. Številni pari še vedno težko najdejo skupno stanovanje, neredko so partnerjem prepovedani celo medsebojni obiski v bolnišnici. In prav zaradi takšnih razmer aktivisti na Japonskem trdijo, da so tovrstni projekti, kot je Hiša ponosa, v Tokiu nujni.

"Ne samo v športu. Japonska družba v celoti, tudi na delovnih mestih in v šolah, ni prijazna do oseb LGBTQ. Zato je težko tudi priznati," pravi Gon Macunaka, ki vodi projekt. Uradno se projekt imenuje Pride House Tokyo Legacy, zato organizatorji upajo, da bo njegov vpliv viden tudi po igrah. Macunaka upa, da gre za mejnik, ki bo spremenil položaj skupnosti LGBTQ v japonski družbi.

"V športu smo vsi enaki. Zato pozdravljamo odločitev Tokia 2020, da v model iger dodaja različnost in vključevanje," pa je o projektu povedal predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach, ki je hiši zaželel tudi veliko uspeha.

Na Japonskem se položaj ni bistveno spremenil
V hišo ponosa je vključen tudi Fumino Sugiyama, ki je nastopal za žensko sabljaško reprezentanco, pozneje pa razkril, da je transspolnik.

Kot je povedal, je bilo v času športne kariere nemogoče priznati svojo spolnost, saj je družba na Japonskem preveč homofobična:"Soočal sem se z dilemo, ali naj še treniram šport, ki ga ljubim ali pa naj bom zvest sam sebi ter preneham sabljati."

Na Japonskem se položaj ni bistveno spremenil. Medtem ko je v svetu vse več športnih zvezdnikov, ki so razkrili, da niso del uveljavljenih norm heterogene spolnosti, izstopata denimo ameriška nogometašica Megan Rapinoe in britanski olimpijski prvak v skokih v vodo Tom Daley, se to na Japonskem še ni zgodilo.