Praznovanje valentinovega ima korenine v antičnem Rimu, saj so 15. februar praznovali v čast bogu Luperku, ki je veljal za zaščitnika ovac in simbol rodnosti, razmnoževanja. Ko so Rimljani sprejeli krščanstvo, so praznik prestavili na 14. februar in ga poimenovali po sv. Valentinu.

Legenda o Valentinu naj bi nastala iz pripovedovanj o življenju dveh mučencev, nekega duhovnika iz Rima in škofa iz Ternija, a neizbodbitnih dokazov o dejanskem obstoju svetnika ni. Po ljudskem verovanju pa naj bi Valentin naskrivaj in v nasprotju s cesarjevo odredbo poročal mlade pare, zaradi česar je bil ujet in obsojen na smrt.

Priporočali so se mu zaročenci in mladoporočenci
Ta dan je sicer najbolj znan kot praznik zaljubljencev, kar ima korenine tudi v tem, da so se svetniku priporočali mladi pari, ki so se v predpustnem času (letos je valentinovo sicer po pustu, a navadno je pred njim), to je bil nekoč tudi čas za poroke, odločali za zakon.

Valentinovo obenem napoveduje konec zime - po slovenskem ljudskem izročilu naj bi prinašal "ključ do korenin". To pomeni, da po se prazniku lahko začnejo dela na vrtovih, vinogradniki začnejo rezati trto. 14. februar je bolj priljubljen postal šele v 17. stoletju, ko so si ljudje začeli pošiljati voščilnice z ljubezensko tematiko. Te so bile sprva anonimne ali s pripisom "Tvoj Valentin" ali "Tvoja Valentina".

Dan, ko mastno služijo trgovci
Pri nas praznik velja predvsem za dan, ko mastno služijo trgovci in cvetličarne. Do poznih 80. let namreč valentinovega nismo (tako bučno) praznovali, ko pa smo praznik vzeli za svojega, smo z njim "posvojili" tudi (ali predvsem) kupovanje daril, rož, sladkarij.

T. K.