Mnogi imajo smrt priljubljene želve za slabo znamenje za vladajočo Komunistično partijo, katere vsakoletni kongres, na katerem bodo izvolili novo vodstvo, se začenja prav danes v Hanoju.

Ime Cu Rua pomeni v vietnamščini "pradedek", čeprav je bila želva samica. Z besedico "Cu" Vietnamci označujejo stare in spoštovane ljudi, kar nakazuje, kako zelo posebno mesto je zavzemala želva v srcih Hanojčanov. Jezero Hoan Kiem so obiskovali ljudje z vse države, ki so upali, da bodo uzrli Cu Ruo. Nekateri so nanjo čakali celo po več dni.

Kako pomembno mesto je zavzemala, kaže tudi izjemen odziv na družbenih omrežjih, kjer uporabniki žalujejo za želvo in se sprašujejo, kaj njena smrt pomeni za državo in partijo.

Lokalna legenda
Douglas Hendrie, strokovnjak za živali v divjini, ki živi v Hanoju, je za BBC povedal, da je bila Cu Rua ena izmed samo štirih znanih želv te vrste na svetu. "Poleg tega je imela za Vietnamce tudi velik zgodovinski, kulturni in duhovni pomen," je dodal. Legenda pravi, da je bila dobrih sto let stara želva utelešenje mitološkega bitja, ki je živelo v jezeru v 15. stoletju.

Le Loi, resnična zgodovinska osebnost, ki je pozneje postal vietnamski cesar, naj bi si po legendi od Zmajskega kralja izposodil čarobni meč, da bi se z njim boril proti Kitajcem. Potem ko je Vietnamu izbojeval neodvisnost, je prišel do jezera in vrnil meč njegovemu lastniku prek njegovega apostola - velikanske želve, ki se je z mečem nato spustila v globino. Od tod ime jezera Hoan Kiem ali Jezero vrnjenega meča.

Znanstveniki še vedno niso prepričani, kaj točno je ubilo Cu Ruo - onesnaženost, klimatske spremembe ali preprosto visoka starost -, so pa že odredili obdukcijo. Jezero, trenutno policijsko zapečateno, je že obiskal novi župan Hanoja, policijski načelnik Ngujen Duc Čung.

Več kot samo zanimivost
Za mnoge Hanojčane je bila želva več kot samo očarljiva lokalna posebnost - kadar je priplavala na gladino v času nekaterih največjih dogodkov v državi, kot denimo ob tisoči obletnici mesta, so imeli to za veliko srečo, medtem ko so vsako njeno bolehanje vzeli za slabo znamenje. Zato na njeno nenadno smrt "nedvomno gledajo kot na zelo skrb vzbujaočo", pravi Hendrie. Zadeva je celo tako občutljive narave, da so državni cenzorji sprva skušali preprečiti, da bi novica prišla v javnost.

"Da bi radostno pozdravili partijski kongres, naj čaopisi in mediji za zdaj, prosim, ne poročajo o želvini smrti," so sporočili s partijskega ministrstva za propagando. A že nekaj ur pozneje so časopisi dobili zeleno luč, z opombo, naj o smrti poročajo "čim bolj znanstveno in objektivno", brez ugibanj in uporabe "kočljivih fotografij".