Ljubezen do cerkvenih ur izvira iz njegovega otroštva, ko je poslušal bitje ure na domači cerkvi, pravi Pham Van Thuoc, ki že desetletja potuje po Evropi ter išče in kupuje večinoma odslužene cerkvene ure, ki so nekoč krasile zvonike, danes pa jih vse bolj nadomeščajo elektronski mehanizmi.
Ure kupuje, jih da prepeljati v domači Vietnam, kjer jih nato skrbno očisti, popravi, če je to potrebno, in nato uživa v zvokih njihovega štetja sekund, minut in ur. Ure ga namreč neprestano opominjajo, pravi, "kako dragocen je čas in da moramo ceniti vsako minuto, vsako sekundo".
Ker je za skladiščenje teh števcev časa potrebnega precej prostora, jim je odstopil kar velik del svojega domovanja. Verjame, da je zbirka največja tovrstna na svetu, a to ni razlog, da se jo je sploh odločil sestaviti: bolj namreč uživa, ko ugotavlja, kako posamezna ura deluje, kaj je z njo narobe, da ne dela, in kako jo popraviti, razlaga v pogovoru za agencijo Reuters.
Njegova največja dragocenost je italijanska ura iz leta 1750: "Tisto, kar mi je pri njej najbolj všeč, je, da še vedno opravlja svojo nalogo, torej štetje časa, in to počne izjemno natančno." Pham Van Thuoc priznava, da mu njegov konjiček vzame nemalo časa, tudi zaradi samega iskanja ur, saj teh ni na pretek in tudi prodajajo se ne ravno pogosto. Nekoč, pravi, je porabil dve leti, da je nekega Evropejca prepričal, naj mu proda svojo uro.
Za njegov prispevek k ohranjanju dediščine ga je nedavno nagradilo tudi domače združenje rekorderjev, ki so mu uradno podelili priznanje za največjo zbirko javnih ur v državi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje